Kolumna Bojana Budje: Mimo nas
Od rojstva pa vse do smrti ni dneva, kaj dneva, ure ali minute, ko na nas ne bi vplivali.
Odpri galerijo
Ne brez razloga se mi je ondan v zgodnjih jutranjih urah še v postelji začelo svetlikati, kako od rojstva pa vse do smrti sploh ni dneva, kaj dneva, ure ali minute, ko na nas ne bi vplivali. Tako ali drugače. Mimo svoje volje se rodimo v neki državi, v kateri so vrtci in šole, ki si jih vsakih nekaj let mimo nas izmislijo na novo s programi in vsebinami vred, včasih pravijo, da Bog je, drugič velja, da ga ni, določijo, da je treba voziti zgolj in edinole po desni, zagotavljajo, da ima šef vedno prav, trdijo, da so punce veliko bolj nežne kot fantje, celo da je na poroki treba obvezno reči ali dahniti zgolj in edinole da. Ter še veliko, ogromno tega. Kot da je vedno in povsod nekdo, ki natanko ve, kaj naj bi bilo za nas dobro, boljše, najboljše. Prevara je tako popolna, da smo celo mi sami prepričani, kako je izbira docela naša. Malo morgen!
Berem, da je denimo že omenjenih porok v Sloveniji vse manj, lani domala za desetino v primerjavi s predlani. Povečuje pa se število razvezanih parov, natanko 5,5 odstotka jih je bilo več kot leta 2018. Ali okroglih 2500. A kaj bo šele letos?! V izkustveno prepričanje, da je edini resnično dober in uspešen zakon le tisti med slepo žensko in gluhim moškim, je grobo posegla še višja sila, imenovana koronavirus. Spet mimo nas. Porok je letos komajda za vzorec, ločitev pa za zalogo. Tisti, ki bi v zakon, zaradi omejitev ne morejo ali nočejo, oni bolj ali manj prisiljeni imajo priročen izgovor. Pa nikar mi pridigati o ljubezni. Resda je Cerkev kot enega prvih svojih plodov zapisala zakonsko zvezo, a časi se spreminjajo. Včasih, še v eri mojega otroštva in mladosti, je bila to ljubezen do koga, danes je pretežno do nečesa. Do zlatih kartic denimo, pa naj bo to visa, mastercard, american express, dinners ali katera peta, šesta, sedma. Težja je kartica, večja je ljubezen. Pa naj mi tiste prave, resnične, večne in malo manj večne ljubezni alias Romeo in Julija oprostijo. Življenje je pač kruto in piše svoje zgodbe. In prav zato si drznem bolj ali manj srečno poročenim parom nameniti pomembno svarilo, zapisano v na videz suhoparnem sporočilu slovenskega statističnega urada. Moški se ločujejo v starosti 46,8 leta, ženske, ko dosežejo 43,9 leta.
Priznam, da statističnega povprečja nisem kvaril.
Berem, da je denimo že omenjenih porok v Sloveniji vse manj, lani domala za desetino v primerjavi s predlani. Povečuje pa se število razvezanih parov, natanko 5,5 odstotka jih je bilo več kot leta 2018. Ali okroglih 2500. A kaj bo šele letos?! V izkustveno prepričanje, da je edini resnično dober in uspešen zakon le tisti med slepo žensko in gluhim moškim, je grobo posegla še višja sila, imenovana koronavirus. Spet mimo nas. Porok je letos komajda za vzorec, ločitev pa za zalogo. Tisti, ki bi v zakon, zaradi omejitev ne morejo ali nočejo, oni bolj ali manj prisiljeni imajo priročen izgovor. Pa nikar mi pridigati o ljubezni. Resda je Cerkev kot enega prvih svojih plodov zapisala zakonsko zvezo, a časi se spreminjajo. Včasih, še v eri mojega otroštva in mladosti, je bila to ljubezen do koga, danes je pretežno do nečesa. Do zlatih kartic denimo, pa naj bo to visa, mastercard, american express, dinners ali katera peta, šesta, sedma. Težja je kartica, večja je ljubezen. Pa naj mi tiste prave, resnične, večne in malo manj večne ljubezni alias Romeo in Julija oprostijo. Življenje je pač kruto in piše svoje zgodbe. In prav zato si drznem bolj ali manj srečno poročenim parom nameniti pomembno svarilo, zapisano v na videz suhoparnem sporočilu slovenskega statističnega urada. Moški se ločujejo v starosti 46,8 leta, ženske, ko dosežejo 43,9 leta.
Priznam, da statističnega povprečja nisem kvaril.
