Kolumna Bojana Budje: Politika in čas
Te dni smo izvedeli, da državljani naše skupne mame Evropske unije najbolj zaupamo tradicionalnim medijem, torej televiziji, radiu in tisku. Vsi drugi so tako, tako, plačevanje spletnih novic je denimo še vedno bolj izjema kot pravilo. Kajti kar tri četrtine tistih, ki svojo slo po informiranosti potešijo na spletu, išče zgolj in edinole brezplačne vsebine. Zakaj je tako, je zgodba zase. Me je pa znova presenetilo spoznanje, da nas Evropejke in Evropejce z naskokom najbolj zanima politika, najprej domača, nato evropska in svetovna. A če tako pravi kar 52.347 anketirancev, vključenih v zadnjo tovrstno raziskavo, bo že držalo.
Politika je torej najpomembnejše in najbolj cenjeno opravilo. Ona in politiki zasedajo prve strani časnikov, prve sekunde in minute radijskih in teve terminov, z njo in z njimi gremo v posteljo ter se družno skobacamo iz nje. Strumni Nemci bi rekli politika iber ales, politika nad vsemi in vsem. Njen še največji sovražnik je čas.
Če bi razpisali petmestno nagrado za odgovor na vprašanje, kdo je bil v devetdesetih letih minister za to ali ono, denarja skoraj zagotovo ne bi podelili. Slovenci imamo še to nesrečo, da ima naša obsedenost s politiko dodaten pospešek v delitvi dežele na črne in rdeče ter peščice bledoličnih vmes. Kar nagrmadi za triglave čustev, to ni več spopad med demokrati in republikanci v ZDA, to je vojna kot nekoč med navijači v areni Bizanca, kjer sta se spopadali vpregi zelenih in modrih. Zaradi barve rutice okoli vratu voznika je tekla tudi kri. In kar je še najmanj razumljivo: ljudje, zavoljo katerih se Zemlja dejansko vrti drugače, posamezniki, ki postavljajo in prestavljajo meje v tehnologiji, znanosti, umetnosti in še kje, niso politiki in politikom niti do kolen.
Celo Albert Einstein, nemara največji genij minulega stoletja, je imel srečo, da je bil svet leta 1917, ko so potrjevali košček njegove teorije, že naveličan vojne. In da so raje kot podobe vojnih grozot na prve strani časopisja priobčili teorijo gravitacije in ukrivljanja prostora.
Nekaj na vse to poreče tudi vsevedni stric Google. Vpišemo Einsteina in dobimo 307 milijonov rezultatov, če vpišemo Bidna, je izplen več kot dvakraten, 657 milijonov. Pa doma? France Prešeren prinese dober milijon rezultatov, ko na googlu vpišemo ime in priimek Janeza Janše, se pokaže številka domala dveh milijonov. Halo?! Edini korektiv je torej čas; Janše jutri ne bo nikjer, Prešeren bo ostal za vekomaj.
