NA KOŽO
Kolumna Bojana Budje: Pozabljeni
Ko sva se zadnjič srečala s premierjem Šarcem, sem mu priznal, da me je presenetil. Naj me zaboga preseneti še enkrat.
Odpri galerijo
Tokrat bom izjemoma oseben. A v dobrobit vseh, zlasti mojih Štajercev. Bo tudi lažje razumljivo, doživetejše, verodostojnejše. V šoli so nas učili – in to zagotovo počno še danes –, da so naši kmečki, tlačanski predniki toliko namenjali za grofe, kralje in cesarje, da je bilo gospodi dobro in lepo vsaj tisoč let. Je danes kaj drugače? Državi dajemo približno polovico vsega, kar pridelamo, prislužimo. Bi rekel celo, da to ni tlačanstvo, bliže je suženjstvu. Med temi dajatvami so z zajetnim deležem tudi zdravstveni evri. Da bi bili bolj zdravi, deležni primerne oskrbe, dostojnih zdravstvenih storitev, nege. Saj smo vendar v 21. stoletju! In tudi sredi napredne in moderne Evrope. Tako nam jo rišejo.
Zbolela mi je mama. Pri triindevetdesetih je staknila pljučnico. A mama ne živi ne v osrednji Sloveniji ne kje na Obali ali na Dolenjskem, Gorenjskem, Koroškem. Domuje v okolici Maribora, od tam so jo prepeljali v mariborski univerzitetni klinični center. Zveni učeno, skoraj tako kot ljubljanski. A jeba je v tem, da ima mariborski center svoj pljučni oddelek dislociran. Je gori na Pohorju, na Slivniškem Pohorju, do njega vodi 18 kilometrov vijugaste ceste. Gostuje v zapuščeni stavbi, kamor so leta 1953 naselili prve tuberkulozne bolnike. Od takrat do danes se ni veliko spremenilo. Le bolniki in osebje. Bolnišnica sredi pohorskih gozdov že dolgo ni več primerna za svoje poslanstvo, zapirajo jo celo inšpektorji. Oddelek s 53 zarjavelimi posteljami iz avstro-ogrskih časov, ki na leto sprejme več kot 3000 bolnikov, nima svojega laboratorija, nima primernih diagnostičnih naprav, nima niti intenzivne enote. Nima nič, le vonj zatohlosti in voljo zaposlenih. Še svojega prevoza v dolino nimajo, odvisni so od milosti in nemilosti urgentne službe. Vemo, kaj hudim bolnikom pomeni ena sama minuta čakanja. Kaj šele več.
Mariborčani in okoličani, prosite Boga, Marijo in vse svetnike, tudi Alaha, če je kje blizu, da ne zbolite. Če niste verni, se priporočite vsaj Usodi. Da bi pohorski oddelek kmalu preselili v dostojno zavetje matičnega kliničnega centra, ni verjetno. Država se je pomoči odrekla, UKC Maribor potrebnih milijonov evrov nima. Ko sva se zadnjič srečala s premierjem Šarcem, sem mu priznal, da me je presenetil. Naj me zaboga preseneti še enkrat. Ne zavoljo sebe ali mene. Zaradi tistih tam gori. Na od vseh pozabljenem Slivniškem Pohorju. Tudi moja mama je še tam.
Prosite Boga, Marijo in vse svetnike, tudi Alaha, če je kje blizu, da ne zbolite.
Zbolela mi je mama. Pri triindevetdesetih je staknila pljučnico. A mama ne živi ne v osrednji Sloveniji ne kje na Obali ali na Dolenjskem, Gorenjskem, Koroškem. Domuje v okolici Maribora, od tam so jo prepeljali v mariborski univerzitetni klinični center. Zveni učeno, skoraj tako kot ljubljanski. A jeba je v tem, da ima mariborski center svoj pljučni oddelek dislociran. Je gori na Pohorju, na Slivniškem Pohorju, do njega vodi 18 kilometrov vijugaste ceste. Gostuje v zapuščeni stavbi, kamor so leta 1953 naselili prve tuberkulozne bolnike. Od takrat do danes se ni veliko spremenilo. Le bolniki in osebje. Bolnišnica sredi pohorskih gozdov že dolgo ni več primerna za svoje poslanstvo, zapirajo jo celo inšpektorji. Oddelek s 53 zarjavelimi posteljami iz avstro-ogrskih časov, ki na leto sprejme več kot 3000 bolnikov, nima svojega laboratorija, nima primernih diagnostičnih naprav, nima niti intenzivne enote. Nima nič, le vonj zatohlosti in voljo zaposlenih. Še svojega prevoza v dolino nimajo, odvisni so od milosti in nemilosti urgentne službe. Vemo, kaj hudim bolnikom pomeni ena sama minuta čakanja. Kaj šele več.
Mariborčani in okoličani, prosite Boga, Marijo in vse svetnike, tudi Alaha, če je kje blizu, da ne zbolite. Če niste verni, se priporočite vsaj Usodi. Da bi pohorski oddelek kmalu preselili v dostojno zavetje matičnega kliničnega centra, ni verjetno. Država se je pomoči odrekla, UKC Maribor potrebnih milijonov evrov nima. Ko sva se zadnjič srečala s premierjem Šarcem, sem mu priznal, da me je presenetil. Naj me zaboga preseneti še enkrat. Ne zavoljo sebe ali mene. Zaradi tistih tam gori. Na od vseh pozabljenem Slivniškem Pohorju. Tudi moja mama je še tam.
