Kolumna Bojana Budje: Pust in krof
Čez sedem tednov bo velika noč. Kar pomeni, da živimo pustni čas. Malce pozno, a tako veleva krščanski koledar, ki si je vzel pravico krmiti nas s šunkami in pirhi le na vsako prvo nedeljo po prvi pomladanski polni luni. Nakar moramo odštevati; natanko šestinštirideset dni poprej je namreč pepelnična sreda, z njo je povezan kajpak tudi pust. Po svoje je to sožitje pusta in velike noči nenavadno, kajti šeme in Cerkev dolga stoletja niso prijateljevali. Božji služabniki so se s pustovanji in pripadajočimi običaji nekako sprijaznili šele tam v desetem, enajstem stoletju, danes so nekateri celo upodobljeni v pustnih povorkah. Ne po svoji volji, tudi razlogi so različni, zvečine za Cerkev ne prav prijetni.
Besedo pust je menda poznal že Primož Trubar. Zna celo biti, da je prav on kriv za njeno izpeljanko iz besede mesopust, ki v ruskem besednjaku še danes pomeni štiridesetdnevni post. Pust in post. Slednji se začne prav s pepelnično sredo, v tem času se mnogi zavestno odrekajo hrani, predvsem mesu. Nič čudnega, slovensko gospodinjstvo letno za svoje mesne potrebe, bodisi sveže, ohlajene ali zamrznjene, odšteje že blizu 800 evrov. Veliko ali malo? Vprašajte tiste, ki jih nimajo. Ki mesa ne poskusijo po več mesecev. Še kruha ne vsak dan. Tudi v Sloveniji. Ti in taki so pač del bedne statistike, po kateri je danes na svetu vsakodnevno lačna že debela milijarda ljudi. Celo pod Alpami je takšnih več deset tisoč, med njimi tudi tisoče otrok. Ki bodo tudi pustovali postno. Običajno se najboljše kosilo začne z lakoto. Ne za vse, nekateri obedujejo lakoto tudi za kosilo. Teh in takih podob v pustnih povorkah danes in jutri zanesljivo ne bo. So preresne, prežalostne, nekako ne sodijo v čas norčij.
Sodijo pa v ta čas krofi. Pisano z malo, četudi imamo v Sloveniji danes tudi nekaj deset oseb s tem priimkom. Bržkone v čast kvašeni dobroti s pretežno mareličnim nadevom. Krofe obožujem. Še iz otroštva, ko otroci niti za potrebe veceja nismo smeli odpirati kuhinjskih vrat, da mukoma kvašeno testo bognedaj ne bi upadlo. Načeloma vem, da je en spodoben primerek krofa težak kakih 500 kalorij, ki jih lahko pokuri šele poldrugi kilometer hitre hoje. A se trudim o tem ne razmišljati. Če že, si raje iz spomina prikličem podatek, da bi moral tisti, ki bi želel svojemu stasu pridelati kilogram maščevja, pojesti vsaj kakih 20 trojanskih krofov. Nakar sem ponosen, da zmorem komaj dva.
