Kolumna Bojana Budje: Skodelica kave

Nisem tisti pravi kofetar, zame je denimo še vedno najznamenitejša skodelica kave tista, o kateri je pisal Ivan Cankar. Ki mu jo je vrh stopnic s tresočo se roko ponudila njegova mati. A jo je kdo ve zakaj zavrnil in se te krivice spomnil šele veliko kasneje, ko je ni bilo več moč popraviti. Žrla ga je celo življenje. Kdo ve, koliko vsakovrstnih zgodb je spisala kava, njeno pitje je obred že stoletja, prvi jo je opisal nemški zdravnik Leonhard Rauwolf leta 1583 po vrnitvi z Bližnjega vzhoda. Legenda pravi, da naj bi bilo odkritje poživilnih zrnc celo docela naključno. Kozji in kamelji pastir naj bi se v Jemnu tamkajšnjim menihom potožil, da njegove črede večkrat prebedijo celo noč, hkrati pa da čudno poskakujejo in poplesujejo. Krivo naj bi bilo grmičje z rdečimi plodovi, ki so jih jedle. Odkrit je bil kavovec.

Včeraj smo obeležili mednarodni dan kave. Letos naj bi 25 milijonov pridelovalcev kave po svetu pridelalo 169,6 milijona 60-kilogramskih vreč opojnega zrnja, posel je ocenjen na 200 milijard dolarjev. Če verjamete ali ne, trgovanje s kavo po svojem obsegu in vrednosti na svetovnih trgih zaseda drugo mesto, takoj za surovo nafto. Največ kofeta spijejo Skandinavci, Finec na leto 12 kilogramov, Šved 10, Islandec in Danec pa po 9 kilogramov kave. Slovenci? Povprečen užitkar je pod Alpami spije v dvanajstih mesecih 6 kilogramov, bodisi doma bodisi v kavarni. In če je leta 1991 lahko s svojo povprečno plačo denimo kupil 36 kilogramov kave, je lahko danes že kar 134 kilogramov, pravijo statistiki. Spomnim se časov eks Juge, ko je bila kava neke vrste simbol zatiranja in svobode. Še s prvimi potnimi listi smo Slovenci vandrali v Trst in dlje zaradi nje, gospe kave. Praženega in nepraženega zrnja mitskih razsežnosti. In ni ga bilo večjega simbolnega ponižanja od tistega, ko so uniformirane državne šape carinika vedno znova brskale po polivinilasti vreči, v kateri je bilo za kakšnih 100 dojčmark revščine. In za prav toliko mark svobode.

Srkanje kave je obred. Popoln le z listanjem najljubšega časopisa. Nekoč so po vaseh krožile potovke in pripovedovale, kaj se dogaja za bližnjim hribom, za devetimi gorami, zdaj nam to pripovedujejo časopisi. Še nikoli v zgodovini civilizacije nismo bili zasuti z več informacijami kot danes. Srkamo jih hkrati s kavo. Spoznavamo, da časi niso najlepši, sploh pa ne prijazni. Države, v kateri bi živeli, skoroda ne moremo izbrati, časnik, ki ga beremo, pa vedno. In tudi kavo. Najboljša je s Slovenskimi novicami.