Kolumna Bojana Budje: Snežinka in poljub
Belo snežinko slišimo samo še v napevu. Vidimo jo le tu in tam, četudi je danes zadnji dan nepreklicno odhajajočega leta in smo dobesedno sredi koledarske zime, bo silvestrovo znova zeleno rjavo. Beline v nižinah ni niti za vzorec. In je še nekaj časa ne bo. Vreme je tako rekoč nerešljiva uganka. Ker pač narava deluje po docela svojem računalniškem programu, v katerem je spremenljivk toliko, da so presenečenja že kar sestavni del vremenske igre, ljudje v njej pa zgolj in edinole statisti. Posebej svojeglave so zime, kar pa navsezadnje ne preseneča, saj so ženskega spola.
Sprehod po poldrugo tisočletje starem koledarju vse to potrjuje črno na belem. Leta 442/443 je denimo sneg v zahodni Evropi ležal kar šest mesecev, dobra tri stoletja kasneje je zamrznilo Črno morje, še posebno huda zima je bila 822/823, ko je Celzij, ki ga še niso poznali, pod ledišče zdrsnil že septembra; ves mesec so bile vse evropske reke in jezera vklenjeni v ledeni obroč. Povsem drugo lice so vremenski bogovi Evropi pokazali leta 1122/1123, snežilo ni enkrat samkrat, za najtoplejšo pa so kolikor toliko zanesljive kronike zapisale zimo 1185/1186: drevje je takrat ozelenelo in zacvetelo že januarja, zelena jabolka so trgali februarja, vinsko trgatev pa opravili julija in avgusta. Omenimo še zimo 1289/1290, ko so za božič cvetele vrtnice, 14. januarja pa so menda utrgali prve jagode. Baje, ker me pač ni bilo zraven. Ter še in še. Do tistih nepozabnih v Ljubljani namerjenih 146 centimetrov snega leta 1952, o katerih vedo kaj povedati še naše babice in dedki, takrat kajpak frklje in mulci.
Pravijo, da silvestrovanje brez snega ni popolno. A le kaj je popolnega v tem našem lajfu? Nič, prav nič. Bela snežinka bo zato nič manj prešerno donela iz zvočnikov in grl, vsaj tolikokrat se ji bo pridružil še silvestrski poljub. Ki pa je edinstven in legendaren le iz ust Alfija Nipiča. Poljubljali se bomo, si nazdravljali in želeli čim več sreče. Zagotovo bo sreča danes največkrat izgovorjena beseda. Za Toneta Pavčka je bila sreča srečati tiste prave ljudi, ki v nas pustijo predvsem dobre sledi. Po Ivu Andriću pa je pravzaprav čudno, kako malo nam je vselej treba, da bi bili srečni; a še bolj čudno je to, da nam praviloma zmanjka prav tista malenkost. Irci celo pravijo, da je vsak srečen človek tudi lep, Konfucij pa je učil, da je sreča v vsem. Treba jo je le znati razločiti. Pa poskusimo! Srečno 2023!
