Kolumna Bojana Budje: Tito

Kmalu bodo okrogla štiri desetletja, kar nas je zapustil. Prav na današnji dan, 4. maja, že davnega leta 1980, je umrl Josip Broz - Tito. Mladi se ob omembi njegovega imena praviloma le čudno spogledujejo, nekaj starejši kažejo različne izraze lica. Eni ga tlačijo v pekel, drugi v nebesa. Za prve je bil komunistični diktator, za druge genij, ki je skrbel za blagor svojega naroda. Vsekakor je bil za časa svojega življenja marsikaj, vseh njegovih podob niti ne poznamo, a občudovala ga je denimo tudi še vedno čila britanska kraljica Elizabeta II. Zlasti danes ta že 93-letna monarhinja kar ni mogla verjeti, da je bil tisti očarljivi džentelmen tudi priučeni ključavničar. Ne, to pa že ne.

Ne le zapleteno, celo nevarno je biti razsodnik Titovih dejanj. V vsakem primeru si popljuvan, rdeče in črne kritike zgodovine je v deželici pod Alpami dokazano težko krotiti. A nekaj drži. Vsaj zdi se mi, da o Titu govorimo vsako leto več in ne manj. Posebno maja. Tisti v Hiši cvetja, kamor so ob navzočnosti rekordnih 180 predsednikov držav in vlad z vsega sveta položili jugoslovanskega predsednika k zadnjemu počitku, vedo povedati, da smo prav Slovenci najčešče pred maršalovo grobnico. Čemu, se sprašujem. Je odgovor v pismu, ki sem ga ob letošnjem prazniku dela prejel od bralke s štajerskega konca? Tako piše: »V socializmu smo vsi delovni ljudje 45 let imeli vse delovne pravice in vsi smo bili zaščiteni. Vsak je dobil stalno službo, zaposlitev, mlajši in starejši, zdravi in invalidi. Vsi smo imeli redno plačo, toplo malico, plačan prevoz na delo in delovno obleko. Delovni dan je trajal 8 ur, za 10, 20 in 30 let dela smo dobili jubilejno nagrado, za letni dopust pa regres. Vsak je imel socialno varnost, ženske so se upokojile stare 50 let, moški 5 let kasneje.«

To so dejstva, tisto, kar naj bi Tito slabega ali zlega storil, so bolj ali manj ugibanja. Resda je bilo o njem spisanih ogromno knjig, a take, ki bi jasno razkrila in umestila njegova dejanja, dobra in slaba, še ni. Zato ostaja nekak kamen prepoznavanja. Tisti, ki ga ne marajo, ga enačijo z brezbožnim komunizmom. Proti kateremu da so se borili. Res so se, a so izgubili. Tri četrtine Slovencev je še vedno prepričanih, da je bila vojaška zmaga Titovih partizanov čista kot solza, belogardisti pa da so bili okupatorjevi sodelavci.