Kolumna Bojana Budje: Tri bo dve

Danes se bomo – hočeš nočeš – znova lotili enega najbolj butastih opravil. Sredi noči bomo premikali urne kazalce. Tokrat na srečo nazaj, v tako imenovani zimski čas, ki je menda edini naraven in od Boga dan. Poletnega smo si izmislili, da bi bil dan daljši in da bi narod delal več in dlje, stranski učinek naj bi bila še prihranek energije ter boljši izkoristek dnevne svetlobe.

Kolegica v redakciji me je celo podučila, da marčevski premik kazalcev za uro naprej zaradi svoje nenaravnosti prinaša nevarnost morebitne kapi. Resno razmišljam, da bi vseh 365 dni v letu živel po uri, ki jo bomo nastavili ob treh zjutraj. Pa četudi bo tema prišla prej in bo energije temu primerno nekaj manj.

A ljudje smo bitja z bioritmom, vsak med nami ima svojo notranjo uro. Učeno ji pravimo cirkadiani ritem, poenostavljeno pa to pomeni, da uravnava naše biološke procese. Nasilni posegi vanje s krajšanjem in daljšanjem dne niso brez posledic, posebno ne pri otrocih in starejših. Da ne razpredam o absurdnosti spoznanja, kako so naši delovniki bolj prilagojeni vplivu sončne svetlobe kot potrebam gospodarstva. Beri želji po dobičku in potrošnji.

Kar pa me dodatno moti, je spoznanje, da smo tako naivno postali ujetniki naključnega natega ameriškega pisatelja, politika, tudi izumitelja strelovoda Benjamina Franklina. Ta je sredi 18. stoletja v hudomušnem pismu, naslovljenem na urednike pariškega dnevnika, prvi predlagal uvedbo poletnega časa. Pa ne s premikanjem urnih kazalcev, v mislih je imel praktični nasvet, da morajo ljudje poleti prej vstati, a tudi preje leči v posteljo. Dovolj, da se je začelo in nadaljevalo v to smer.

Dokler ni že leta 1878 kanadski izumitelj Sandford Fleming iznašel standardnega časa in razdelil sveta na enourne pasove; pet let pozneje so bili po njem že narejeni vozni redi vlakov. In Slovenci? Poletni čas smo začeli uporabljati 27. marca 1983, ure smo premikali po svoje, po socialistični maniri pač. Šele leta 2006 smo začeli upoštevati evropsko direktivo, ki usklajuje poletno in zimsko premikanje ure v šestdesetih državah po svetu. Kar je dobra četrtina. Preostale tri četrtine sveta se nam pretežno smeji.

Za poprečnega človeka je čas nekaj, kar hiti, tiktaka, iz preteklosti prek sedanjosti v prihodnost. Čas je enosmeren. In sploh ne dvomim, da bomo v prihodnosti znova imeli le en čas. Zimski. Kdaj? Ko bodo nekateri s študijami na to temo dovolj zaslužili.