NA KOŽO
Kolumna Bojana Budje: Upanje
Igral sem rusko ruleto. In imel srečo. Dvanajsti dan se je začelo obračati.
Odpri galerijo
FOTO: Baz Ratner Reuters
To je zadnja sobotna kolumna v tem letu. Čez sedem dni bo praznik, pobožično bomo trknili dnevu samostojnosti in enotnosti, sobota kasneje bo že prva v 2021, nosila bo datum 2. januar. Vse bolj torej diši po božiču, po svetem večeru, jutri bo navsezadnje zadnja adventna nedelja. Božič oznanja rojstvo, pravijo, da se je na ta dan rodil bog in si nadel podobo človeka. Majhnega, nebogljenega bitjeca v jaslicah.
Nekako drugačen bo zame letošnji božič. Še bolj svet, bolj doživet. Beseda rojstvo mi je še bliže. Srečal sem se s koronavirusom po imenu sars-cov-2. Snidenje je bilo zelo tesno, na neznanem kraju, ob neznanem času. Natanko tri tedne je danes, kar me je položil. Zagrabil me je na trdo, vse je bilo po njegovo. Prav vse. Nobene izbire mi ni dajal, v roki sem imel le upanje. Pa oximeter, za katerega so mi rekli, da odloča o mojem življenju. Majhna, na prst nataknjena napravica, ki meri vsebnost kisika v krvi. Zdravi ga premorejo med 95 in 99 odstotki, mene so poučili, da zna biti padec pod 90 odstotkov usoden. Da moram v takem primeru nemudoma klicati številko 112. Strahoma sem kakih osem dni in noči buljil v ekran, četudi sem ga videl megleno, se dodatno znojil in premišljeval o minljivosti vsega, tudi življenja, ko so se kazale številke 87, 88. Enkrat, bilo je okoli dveh ponoči, sem celo zmogel moč in pogum ter poklical 112. A po nekaj sekundah odnehal. Ne vem, ali je bila kriva štajerska trma ali sem se usral. Sklenil sem se boriti sam. Moje edino orožje je bilo upanje. Igral sem rusko ruleto. In imel srečo. Dvanajsti dan se je začelo obračati. Po milimetrih, a vendar. Meni se je izšlo, tisočem po moji Sloveniji se ni. Covid je bil močnejši. Verjemite mi, pišem iz prve roke, prekleto je močan, zahrbten, nepredvidljiv, z njim v docela neenakopravni igri spoznaš, kaj pomeni beseda nemoč. Popolna nemoč.
Zato bo letošnji božič zame nekaj posebnega. Bo čas za dodatni razmislek. Na srečo je v teh dneh že pregovorno manj slabega, več dobrega, manj sovraštva, več ljubezni in odpuščanja. Predvsem pa je to čas upanja. Sami sebe zato prepričajte, drage bralke in bralci, da Božiček obstaja. Kajti brez njega ne bi bilo ne vere ne nade, ničesar, kar življenje naredi še življenjsko. Upanje je hrana ljubezni. Upamo vsi. Z upanjem je življenje znosnejše. Mene je ohranilo pri življenju.
Igral sem rusko ruleto. In imel srečo. Dvanajsti dan se je začelo obračati.
Nekako drugačen bo zame letošnji božič. Še bolj svet, bolj doživet. Beseda rojstvo mi je še bliže. Srečal sem se s koronavirusom po imenu sars-cov-2. Snidenje je bilo zelo tesno, na neznanem kraju, ob neznanem času. Natanko tri tedne je danes, kar me je položil. Zagrabil me je na trdo, vse je bilo po njegovo. Prav vse. Nobene izbire mi ni dajal, v roki sem imel le upanje. Pa oximeter, za katerega so mi rekli, da odloča o mojem življenju. Majhna, na prst nataknjena napravica, ki meri vsebnost kisika v krvi. Zdravi ga premorejo med 95 in 99 odstotki, mene so poučili, da zna biti padec pod 90 odstotkov usoden. Da moram v takem primeru nemudoma klicati številko 112. Strahoma sem kakih osem dni in noči buljil v ekran, četudi sem ga videl megleno, se dodatno znojil in premišljeval o minljivosti vsega, tudi življenja, ko so se kazale številke 87, 88. Enkrat, bilo je okoli dveh ponoči, sem celo zmogel moč in pogum ter poklical 112. A po nekaj sekundah odnehal. Ne vem, ali je bila kriva štajerska trma ali sem se usral. Sklenil sem se boriti sam. Moje edino orožje je bilo upanje. Igral sem rusko ruleto. In imel srečo. Dvanajsti dan se je začelo obračati. Po milimetrih, a vendar. Meni se je izšlo, tisočem po moji Sloveniji se ni. Covid je bil močnejši. Verjemite mi, pišem iz prve roke, prekleto je močan, zahrbten, nepredvidljiv, z njim v docela neenakopravni igri spoznaš, kaj pomeni beseda nemoč. Popolna nemoč.
Zato bo letošnji božič zame nekaj posebnega. Bo čas za dodatni razmislek. Na srečo je v teh dneh že pregovorno manj slabega, več dobrega, manj sovraštva, več ljubezni in odpuščanja. Predvsem pa je to čas upanja. Sami sebe zato prepričajte, drage bralke in bralci, da Božiček obstaja. Kajti brez njega ne bi bilo ne vere ne nade, ničesar, kar življenje naredi še življenjsko. Upanje je hrana ljubezni. Upamo vsi. Z upanjem je življenje znosnejše. Mene je ohranilo pri življenju.
