NA KOŽO
Kolumna Bojana Budje: Več kot dim
Vsako leto še pred svojim petim rojstnim dnem umre 165.000 otrok. Krivi so bili, ker so dihali.
Odpri galerijo
Bi rekel, da ima prav vsak svojo zgodbo o prvi prižgani cigareti. Tudi tisti, ki ne kadijo, so pa poskusili. Praviloma so ti spomini lepi, segajo pač v mladost, nekaterim celo v otroštvo. Tja, kjer je bilo vse drugače, lepše, veselejše. Kar pa kajenje seveda ni. Včeraj, na svetovni dan brez tobaka, smo slišali in brali, da vsakoletno povzroči osem milijonov smrti, kar milijon je žrtev pasivnega kajenja. V Svetovni zdravstveni organizaciji so izračunali celo, da zavoljo tobaka vsake štiri sekunde umre ena oseba na zemeljski obli. Preštejte do štiri.
Sad seveda ni prepovedan, čeprav kaditi ali ne kaditi vse bolj postaja tista ločnica, ki nas deli na luzerje in zmagovalce. Kajpak navzven. Imeti čik v ustih je že dolgo znak sive povprečnosti, zaostalosti, slabega okusa, ne nazadnje zasužnjenosti in vdanosti nagonom, razvadam. Kadilce marsikje preganjajo kot stekle pse; četudi primerjava ni najbolj posrečena, steklih psov pač domala ni več. Sploh pa ne gre le za kadilce. Ti docela prostovoljno in zavestno korakajo v osem do deset let prezgodaj izkopani si grob. Veliko bolj gre za njihove žrtve. Nekadilce. Tudi najmlajše. Prav včeraj sem izvedel, da zaradi pasivnega kajenja in posledičnih okužb spodnjih dihal po svetu vsako leto še pred svojim petim rojstnim dnem umre 165.000 otrok. Krivi so bili, ker so dihali.
Se človeštvo sploh lahko odreče cigareti, tobaku? Ne. Ker smo še vedno žrtve orjaškega, od oblasti požegnanega sistema, ki živi od tega, da je eno od drog – kajpak tobak! – naredil za dovoljeno. Z milijardami razlogov, danes jim pravijo evri. Samo izračunajte si zneske, prislužene v kakih štiridesetih letih z eno do dvema škatlicama na dan. Toliko jih porauha povprečen kadilec. Za nameček pa je ta hudičeva travica celo tista, ki nekaterim njih bedno življenje naredi vsaj za drobec znosnejše, obetavnejše. Četudi je njihov junak na konju, ki je kadil marlboro, za vedno odjahal v grob.
Kazni doslej niso zalegle. Bi nemara bolj od slehernega zakona delovalo, ako bi država dvignila davščine na tobak in tobačne izdelke? Za sto, petsto, devetsto odstotkov. Že res, da bi potlej kadili le še bogati, bi pa otroci in reveži živeli dlje.
Sad seveda ni prepovedan, čeprav kaditi ali ne kaditi vse bolj postaja tista ločnica, ki nas deli na luzerje in zmagovalce. Kajpak navzven. Imeti čik v ustih je že dolgo znak sive povprečnosti, zaostalosti, slabega okusa, ne nazadnje zasužnjenosti in vdanosti nagonom, razvadam. Kadilce marsikje preganjajo kot stekle pse; četudi primerjava ni najbolj posrečena, steklih psov pač domala ni več. Sploh pa ne gre le za kadilce. Ti docela prostovoljno in zavestno korakajo v osem do deset let prezgodaj izkopani si grob. Veliko bolj gre za njihove žrtve. Nekadilce. Tudi najmlajše. Prav včeraj sem izvedel, da zaradi pasivnega kajenja in posledičnih okužb spodnjih dihal po svetu vsako leto še pred svojim petim rojstnim dnem umre 165.000 otrok. Krivi so bili, ker so dihali.
Se človeštvo sploh lahko odreče cigareti, tobaku? Ne. Ker smo še vedno žrtve orjaškega, od oblasti požegnanega sistema, ki živi od tega, da je eno od drog – kajpak tobak! – naredil za dovoljeno. Z milijardami razlogov, danes jim pravijo evri. Samo izračunajte si zneske, prislužene v kakih štiridesetih letih z eno do dvema škatlicama na dan. Toliko jih porauha povprečen kadilec. Za nameček pa je ta hudičeva travica celo tista, ki nekaterim njih bedno življenje naredi vsaj za drobec znosnejše, obetavnejše. Četudi je njihov junak na konju, ki je kadil marlboro, za vedno odjahal v grob.
Kazni doslej niso zalegle. Bi nemara bolj od slehernega zakona delovalo, ako bi država dvignila davščine na tobak in tobačne izdelke? Za sto, petsto, devetsto odstotkov. Že res, da bi potlej kadili le še bogati, bi pa otroci in reveži živeli dlje.
