NA KOŽO
Kolumna Bojana Budje: Zajtrk in vzgoja
Če bi otroci poznali pravo poslanstvo kruha, bi tudi ugriznili vanj drugače.
Odpri galerijo
Včeraj je 270.000 otrok v vrtcih in osnovnih šolah jedlo tradicionalni slovenski zajtrk. Ob dnevu slovenske hrane, ki ga imamo vsako leto od leta 2012, so se prebijali skozi kruh z maslom in medom, mlekom in pripadajočim jabolkom. Geslo letošnjega dne je bilo »Hvala za naš super zajtrk!«, nisem pa prepričan, da so ga vsi izustili z enakim navdušenjem na ličkih. Stvar prehranjevalnih navad, pač. Beri vzgoje. Ta pa se začne in konča z besedo kruh. Če je na njem še med, tolikanj bolje.
A mit o kruhu počasi umira. Pa četudi so med nami še taki, ki prekleto dobro vedo, kaj pomeni beseda lakota in kaj kruh. Nekdaj simbol sitega življenja. Le malokoga še danes zanimajo babičine in dedkove pripovedi o skorjici kruha, o krušnih drobtinicah, ki niso smele pasti z mize, o strašnih usodah, ki da čakajo one, ki bi kruh tako ali drugače zavrgli. Če otroci dandanes krave barvajo vijolično, sem prepričan, da ne vedo prav vsi, kako kruh nastane. Da raste na njivi do žetve. Ona je simbol človekovega uspeha, krona truda, garanja. Pšenični klas je bil in je še v veliko grbih, državnih, plemiških, škofovskih, svojčas smo ga imeli tudi v jugoslovanskem. Cikel setve in žetve je božanski, učlovečil je človeka. Pšenica, moka, kruh. Trije simboli v eni besedi. Očenaš, največkrat ponovljena molitev zahodne civilizacije, ne brez razloga premore stavek »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«. Če bi torej otroci poznali pravo poslanstvo kruha, bi ga tudi ugriznili drugače. Kaj šele cenili! Tako pa berem, da Slovenci iz leta v leto zavržemo več hrane, lani smo je kar 139.900 ton, na prebivalca je to 68 kilogramov. Halo?! Polovico te zavržejo gospodinjstva, tretjino prispevajo šole, vrtci, bolnišnice, domovi za ostarele. Tiste šole in vrtci, koder so včeraj zajtrkovali po slovensko. Z medom na kruhu.
Že res, da toliko hrane, kot je potrebujemo, ni mogoče pridelati brez vsaj nekaj kemije, a tudi ne brez čebel. Škarje se zapirajo. Tekočega traku, s katerega bi prihajale mehanske čebele, še ni. Ko bo čez kakih tisoč let mogoče tudi to, bodo rastline najbrž oplojene brez čebel in vetra. Niti sanja se mi ne, kakšen bo takrat slovenski zajtrk, sprašujem se celo, ali bodo ljudje takrat še jedli. Zato naj bo z zajtrkom na jedilniku tudi vzgoja.
Če bi otroci poznali pravo poslanstvo kruha, bi tudi ugriznili vanj drugače.
A mit o kruhu počasi umira. Pa četudi so med nami še taki, ki prekleto dobro vedo, kaj pomeni beseda lakota in kaj kruh. Nekdaj simbol sitega življenja. Le malokoga še danes zanimajo babičine in dedkove pripovedi o skorjici kruha, o krušnih drobtinicah, ki niso smele pasti z mize, o strašnih usodah, ki da čakajo one, ki bi kruh tako ali drugače zavrgli. Če otroci dandanes krave barvajo vijolično, sem prepričan, da ne vedo prav vsi, kako kruh nastane. Da raste na njivi do žetve. Ona je simbol človekovega uspeha, krona truda, garanja. Pšenični klas je bil in je še v veliko grbih, državnih, plemiških, škofovskih, svojčas smo ga imeli tudi v jugoslovanskem. Cikel setve in žetve je božanski, učlovečil je človeka. Pšenica, moka, kruh. Trije simboli v eni besedi. Očenaš, največkrat ponovljena molitev zahodne civilizacije, ne brez razloga premore stavek »Daj nam danes naš vsakdanji kruh«. Če bi torej otroci poznali pravo poslanstvo kruha, bi ga tudi ugriznili drugače. Kaj šele cenili! Tako pa berem, da Slovenci iz leta v leto zavržemo več hrane, lani smo je kar 139.900 ton, na prebivalca je to 68 kilogramov. Halo?! Polovico te zavržejo gospodinjstva, tretjino prispevajo šole, vrtci, bolnišnice, domovi za ostarele. Tiste šole in vrtci, koder so včeraj zajtrkovali po slovensko. Z medom na kruhu.
Že res, da toliko hrane, kot je potrebujemo, ni mogoče pridelati brez vsaj nekaj kemije, a tudi ne brez čebel. Škarje se zapirajo. Tekočega traku, s katerega bi prihajale mehanske čebele, še ni. Ko bo čez kakih tisoč let mogoče tudi to, bodo rastline najbrž oplojene brez čebel in vetra. Niti sanja se mi ne, kakšen bo takrat slovenski zajtrk, sprašujem se celo, ali bodo ljudje takrat še jedli. Zato naj bo z zajtrkom na jedilniku tudi vzgoja.
