Kolumna Bojana Budje: Zavaljeni

Daleč, vsekakor predaleč, od oči javnosti so se te dni v mariborskem kliničnem centru zbrali udeleženci mednarodnega projekta, ki naj bi Evropo naposled dokončno ozavestil o tem, kakšna nevarnost ji preti v podobi vztrajno naraščajoče otroške debelosti. Prav nobenega razloga namreč ni, da ne bi zaupali zadnjim podatkom o kar tretjini predebelih šolskih otrok. Tako in toliko, da jih lahko označimo za bajsije. Po besedah zdravnika specialista za debelost otrok in glavnega raziskovalca pričujočega projekta Martina Bigca se še vedno slepimo, da gre debelost pripisati navadam slabega prehranjevanja in lenobi. Ne! Zavaljenost mladih trupel je bolezen. In to prekleto resna. Na to že od leta 1998 opozarja Svetovna zdravstvena organizacija, a vendar Slovenci resne epidemiološke študije o tej bolezni še nimamo. Pa četudi premoremo 85.000 (!) znatno predebelih otrok, med njimi celo 7000 takih, pri katerih je moč pričakovati zaplete. Da 1100 onih s sladkorno boleznijo sploh ne omenjam.

Zagotovo drži, da je zgodovinski porast debelosti med otroki prinesla epidemija koronavirusa. Delež mladoletnih bajsijev se je v zgolj nekaj mesecih povečal za več kot petino, pri dveh tretjinah otrok je bil zaznan znaten padec gibalnih sposobnosti, debela polovica pa je pridelala opazno povečano količino podkožnega špehovja. Korona je vsaj večinsko odšla, mladi debeluhi pa se še kar množijo. Napoved, da nas bo epidemija debelosti napadla najkasneje leta 2030, se tako udejanja predčasno. Čas je za alarm. Tudi ali zlasti, ker so viški kilogramov prepričljivo na prvem mestu vzrokov, ki nas predčasno pošiljajo na oni svet. Po besedah že omenjenega Bigca ima bolezen kroničen in mnogokje celo neozdravljiv potek, je pa otroke in družine mogoče naučiti z njo živeti. Seveda ob doslednem spreminjanju prehranjevalnih in gibalnih navad.

FOTO: Cunaplus_m.faba Getty Images/istockphoto

Za začetek bo dovolj že, ako bomo mladeži tudi s pomočjo njim tako svetih mobilnih aplikacij z dnevnega jedilnika skenslali mekdonaldse, čisburgerje, bigmeke, nagetse, pomfrije, krispije, hepimile, rojalčise, mekčikne, grilvrape ter kar je še špehotvornih fastfudovskih domislic. Ki so ne le poceni, ampak brez ene same pokurjene kalorije dostavljive tudi na dom. Za razliko od zdrave hrane, ki je edino zdravilo zoper debelost. A je najdražja. In temu primerno (ne)dostopna. Včasih je bila zavaljenost privilegij bogatih, danes je simbol mladih. Hočeš, nočeš postaja tudi simbol Tedna otroka, ki štarta pojutrišnjem.