Komentar Bojana Budje: Zelena kri
Hočeš, nočeš se te dni spominjam našega drugega državnega predsednika dr. Janeza Drnovška in njegovih znamenitih petih stavkov. Citiram: »Pomislite na strah, grozo, ki jo živali čutijo pred zakolom. To vse je močna negativna energija. In ta ostane v mesu ubitih živali. In ljudje to jedo. In dobijo slabo energijo.«
Bolezen je pač Drnovška spreobrnila v vegetarijanca. To spoznanje je potem želel deliti s svojimi Slovenkami in Slovenci. Bi rekel, da mu množično spreobračanje v travojedce ni najbolje uspelo. Danes, sedemnajst let kasneje, nas skuša politika znova napotiti med vegetarijance. Le da v imenu nekih drugih potreb, draginjskih, okoljevarstvenih, podnebnih in še kakšnih. Sam vladni predsednik nas je pozval, naj vendar jemo manj mesa. Kar pa je po anketi, objavljeni v današnjem Delu, debela polovica Slovencev označila za neprimerno dejanje.
Danes, sedemnajst let po Drnovšku, nas skuša politika znova napotiti med vegetarijance.
Mesoljubci so torej na nogah. In ni jih malo, v Sloveniji imajo prepričljivejšo večino kot denimo Golobova Svoboda v parlamentu. Navsezadnje smo z 89 kilogrami na sleherno slovensko glavo zaužitega mesa v evropskem vrhu, poprečje EU dosega za naše razmere skromnih 70 kil. Kako goreče Slovenci stavimo na zrezke, steake, biftke, tibone in ostale mesne dobrote, kaže sveže poročilo statističnega urada, po katerem je naša samooskrba z govedom 111-odstotna, s piščanci pa celo za odstotek višja; primanjkuje nam le kruljačev. Ki pa so tako rekoč slovenski simbol. Koline so vendar dokazano eden najlepših podalpskih običajev, da o njihovi okusnosti, upodobljeni v pršutih, kranjskih, krvavicah, pečenicah, tlačenkah, šunkah, zaseki, ocvirkih, salamah, klobasah, ne razpredam. Svinjska mast je po novem celo bolj zdrava od še tako deviškega oljčnega olja. Brez nje tako rekoč ni zdravega Slovenca.
Razumem pasti sleherne prekomernosti. Tudi v uživanju mesa. Nočem pa, da mi nekdo vsiljuje vero v uživanje rastlinja. Sem pač mesoljub. In v imenu z ustavo zajamčene vsakovrstne svobode prisegam na zdravilnost beljakovin ter maščob živalskega izvora. Navsezadnje je človek bolj jedoča kot misleča žival. Ko še nič ne mislimo, denimo pijemo materino mleko. In v materinih prsih ni rastlinskega ali sadnega soka, riževega ali ovsenega mleka. Pa še nekaj. Tudi rastline so živa bitja. Nekateri jim za lepšo rast in boljše počutje navijajo Beethovna ali Mozarta, drugi se z njimi celo pogovarjajo. Nakar jih režejo, ubijajo za svoje potrebe, bodisi prehranske bodisi okrasne. Takrat namesto rdeče teče zelena kri.
