Kolumna Bojana Budje: Zeleni petek

Včeraj ni bil navaden petek. Kot tudi prihodnji ne bo. Tisti bo nosil pridevnik veliki, včerajšnji pa je bil obarvan zeleno. V odgovor črnemu, ki nas vsakič konec novembra poneumlja z množično nakupovalno histerijo. Zeleni – izumljen je bil pred natanko desetletjem – nas prav nasprotno ozavešča o negativnih učinkih tovrstnih nakupovalnih razvad, sčasoma je postal kar gibanje za odgovorno in trajnostno potrošnjo. Včerajšnji dan je bil denimo namenjen hrani in iskanju odgovorov, od kod prihaja, kaj sploh jemo in kaj bomo jedli jutri, tudi kakšno ceno zanjo plačuje okolje. Že na oko bi rekel, da previsoko.

Hrana je vse. Od nje živimo. In tudi umremo, ako je nimamo. Zaradi lakote na svetu vsak dan umre 24.000 ljudi, torej eden na vsake 3,6 sekunde. Zavoljo podhranjenosti vsakih 5 sekund umre otrok. Preštejte. Smrt jih vsakodnevno pokosi 18.000, na leto je to več kot 6 milijonov. Srhljivo, nepredstavljivo. Evropa ni izjema, torej tudi Slovenija ne. Prehranska varnost Evropske unije je ogrožena, zna biti, da bo v prihodnjih letih bolj lačnih kot sitih že 22 milijonov Evropejcev. In to v času, ki kaže, da živimo petindvajseto leto tretjega tisočletja! Ker se nismo sposobni prehraniti sami. Naravne danosti nam ne namenjajo veliko obdelovalnih površin, primernih za kmetovanje jih je borih 12 odstotkov. Pa še teh je vse manj.

Podatki kažejo, da smo v Sloveniji med letoma 2012 in 2022 zaradi pozidave ali zaraščanja izgubili 8568 (!) hektarov kmetijskih zemljišč, od tega 7540 hektarov travnikov, 750 hektarov njiv in 280 hektarov trajnih nasadov. Ali drugače: na teh izgubljenih travnikih bi lahko primesarili 3 milijone kilogramov govedine, kar bi za eno leto nasitilo 150.000 Slovencev, na propadlih njivah bi pridelali žitaric za 4 milijone kilogramov kruha, na posekanih trajnih nasadih pa bi obrali 11.000 ton jabolk, ki bi zadoščala za letno preskrbo 37 odstotkov prebivalstva. Noro! Žal tudi resnično. Kot denimo to, da imamo v Sloveniji vsega en odstotek kmetijskih zemljišč pripravljen za namakanje.

Kruh, ki ga kot vsakdanjega omenja največkrat zdrdrana molitev vseh časov očenaškisivnebesihdajnamdanesnašvsakdanjikruh, nenadoma le ni več tako vsakdanji ter sam po sebi dan in razumljiv. Nemara nam bo to spoznanje vrnilo spodobnost do te skorjice in vsega, kar kruh simbolizira. Že to, da hrana po zaslugi zelenega petka, kot je bil včerajšnji, dobiva tisti pomen, ki ji pripada, je svojevrsten moralni dogodek. Kaj dogodek, dosežek!