Kolumna Bojana Budje: Zgledno kulturni

Resnici na ljubo, kultura ni prav često na menijih prvih strani dnevnega časopisja. Še najbolj zanesljivo na februarski kulturni praznik v počastitev smrti (!) našega največjega pesnika, nemara še na pomožni datum 3. decembra, Prešernov rojstni dan. Da jo torej danes umeščam v ta okvir, so – ne boste verjeli! – krivi Hrvati, naši južni sosedje. Ta teden je namreč zagrebški Večernji list prinesel pisanje, ki mi je jemalo sapo. Docela je na glavo postavilo vse, kar zadnje tedne slišimo, gledamo in beremo o domnevno mačehovskem odnosu države do kulture in kulturnikov. Kajti Večernji list Slovenijo daje za zgled, kako skrbeti za kulturo in ji v teh težkih koronavirusnih časih tudi pomagati. Saj da denimo dvomilijonska državica pod Alpami plačuje prispevke kar 2400 samostojnim umetnikom, dvakrat večja lepa njihova pa le tisoč štiristotim. Hrvati se skratka ne morejo načuditi slovenski socialnosti, kulturnosti in sočutnosti do ljudi, ki imajo večinski status prekarcev. Hkrati nam odkrito zavidajo, ker da bomo v bližnji prihodnosti gostje znamenitega frankfurtskega knjižnega sejma, kar nam bo prineslo izjemno promocijo, o kakršni lahko Hrvati bojda le sanjajo. Ter še in še.

Torej le nismo tako nekulturni do kulture. Takšno ogledalo nam nastavljajo Hrvatje. In se zategadelj vprašam, kaj sploh je za Slovenca kultura. Bi rekel, da že civiliziranost sama po sebi. Več kulture zaužijemo, bolj civilizirani smo. Po strogi definiciji se mi zdi kultura zelo osebna in prefinjena komunikacija z umetnostmi. Kar koli že umetnosti so. Resda v tej primarni obliki dana in usojena le nekaterim, nikakor pa vsem ostalim prepovedana. Ti ostali smo njeni uporabniki. Tisti torej, ki gremo tudi v teh norih koronskih časih tu in tam v gledališče, opero, kino, Cankarjev dom, na Kongresni trg, beremo Cankarjeve Hlapce in Gogoljeve Mrtve duše, nekateri le Karla Maya z Winnetoujem, kupimo kako Tisnikarjevo podobo obujenih mrtvecev ali Kotarjeve pariške podobe, nemara njegovo oljno gajeto.

Hočem skratka reči, da kultura živi tudi v teh navidezno mrtvih časih. In bo kajpak preživela. Če bo pri južnih sosedih, bo pri nas še tolikanj zanesljiveje. Ne v zagrebškem Večernjem listu, v slovenskem časopisju sem te dni prebral celo, da nekateri s kulturo opazno bogatijo. Resda na prav nič kulturen način. A to je že docela druga zgodba. Ki gornjim vrsticam pritrjuje le v delu, da se tudi v kulturi obračajo lepi denarci.