Kolumna Bojana Budje: Živeli droni!
Svetovna poštna zveza je te dni praznovala častitljiv jubilej. Z okroglimi sto petdesetimi leti je druga najstarejša mednarodna organizacija na svetu, združuje pa neverjetnih 680.000 poštnih poslovalnic po 192 državah širom zemeljske oble. Med njimi je tudi Slovenija, ki se je tej družini pridružila drugo leto svoje samostojnosti. 32 let je torej minilo. Ni veliko.
Se je pa v teh debelih treh desetletjih spremenilo veliko tega. Celo kuverte in poštarji. Ene in druge tudi videvamo vse manj. Krajevne pošte druga za drugo zapirajo svoja vrata, sobotnega raznosa pošiljk in časopisov domala ni več, tudi ne časnikov po podeželju, redčijo se celo obiski mestnih poštarjev med tednom. Le njihova simbolna rumena barva ostaja. V spomin na neke čase, ki jih ne bo več. Tudi pošta je ujetnica svetlobno hitrega razvoja in posledično nenehnega boja za preživetje.
Pošte ne poosebljata več ne pismo ne poštar. Danes so poštarji pretežno prodajalci.
Pošte ne poosebljata več ne pismo ne poštar. V grobnicah se ob tem spoznanju obračajo celo egiptovski faraoni, ki so že 2400 let pred našim štetjem po deželi s pomočjo kurirjev pošiljali vsakovrstne odločbe. Tudi ob sobotah in celo ob nedeljah. Danes so poštarji pretežno prodajalci. Vsega. Od vrtnega orodja, pralnega stroja, teve sprejemnika, erotičnih pripomočkov do rož, hrane za mačke in kanarčke, ni da ni.
Ni jim več prva naloga dostaviti pisma, časopisa do radovednega bralca. Ljudem s tem jemljejo sogovornika, prijatelja. Kajti časnik je več kot bežni znanec, z njim tudi debatiraš. Vse življenje sem časnikar, ljubim papir in časopise, vanje verjamem. Ker so na daleč vidni postulat svobodomiselnosti, demokracije. V njih prebereš le tisto, kar želiš, če ne, lahko obrneš list. Ali pa pismo v klasični papirnati izvedbi. Kdaj ste ga nazadnje prejeli? Kot da se je kuverta vrnila v čase devetnajstega stoletja.
Ko je denimo na Otoku poosebljala predvsem korupcijo. Kajti pismo je moral plačati najemnik, in ne pošiljatelj, cena je bila odvisna od potovalne razdalje in števila listov v kuverti. Če si jo hotel komu zagosti, si torej v kuverto natlačil čim več papirja in pismo poslal čim dlje od naslovnika. Usodnost vsebine spremlja kuverto še danes. Primerno šelesteča in z vonjem po bankovcih odpira vrata, ki bi sicer ostala trdno zaprta.
Kakor koli, poštarjem čestitke ob njihovem prazniku, zagotovo so za vse zapisano še najmanj krivi. Naše in vaše upanje, drage bralke in bralci, so droni. Dotlej pa je treba nekako preživeti in potrpeti.
