Kolumna Bojana Budje: Življenje
Ne prvikrat v sodobni zgodovini je človeštvo doletelo spoznanje, da so znanost in evri brez moči in vpliva.
Odpri galerijo
Prizori, ki jih gledamo v domovih za ostarele, kličejo solze na lica. Že tako izseljeni iz svojega vsakdana, ki so ga živeli najmanj šest ali sedem desetletij, so zdaj obsojeni na dodatno izolacijo, negotovost, nemoč, odvisnost. A kot da tudi to ni dovolj, jim virus pobira še tisto zadnje, kar imajo – najprej upanje, potem življenje.
Rojeni smo, da živimo. In to samo enkrat! A tudi to je dovolj, če delo dovolj dobro opravimo. Večne sanje večine so živeti sto in več let, nekaj redkim izbrancem so postale celo resničnost. Kajti v nekaj tisoč letih civilizacije se je človekovo življenje samo daljšalo. Domnevajo, denimo, da sta neandertalec in njegov tedanji sodobnik in naš prednik homo sapiens živela največ tja do 30 let. Po podatkih Undesa pa je ta trenutek na svetu več kot 900 milijonov ljudi, starejših od 60 let, torej debelih 12 odstotkov. Že leta 2030 naj bi se ta številka povzpela na 1,4 milijarde ali 16,5 odstotka prebivalstva, še 20 let pozneje pa na dve milijardi ali kar petino vsega svetovnega življa. Podaljševanje življenja je pač neki nadomestek nesmrtnosti, ki pa je ni in je ne bo.
Navsezadnje prav nič ni nesmrtnega, še čas je imel svoj začetek. In imel bo tudi konec. Enako kot virus. Ta pa je za svojega sedanjega življenja poskrbel, da so tudi statistike in napovedi obrnjene na glavo. Po njegovi zaslugi ljudje umirajo prej, staranje na zemeljski obli se je upočasnilo, še vedno pa je ostalo eden redkih simbolov enakosti, ki mu ne ubežijo ne reveži ne bogataši. Navzlic razumu ljudje nismo močnejši od gospe s koso, mati narava je določila, da smo močni in zdravi le v času reprodukcije in dokler otrok ne popeljemo do odraslosti. Nakar začnemo veneti. Da uvenemo čim pozneje, nam je doslej na pomoč skupaj z razumom priskočila medicina. Podaljšuje življenje, do danes je bila poprečna življenjska doba več kot 80 let. Zdaj je odpovedala še medicina. Ne prvikrat v sodobni zgodovini je človeštvo doletelo spoznanje, da so razum, znanost, evri in dolarji brez moči in vpliva. Da virus seka po revni Afriki in bogati Ameriki, po Aziji, Evropi in Avstraliji. Nemoč je strašljiva.
Še bolj kot prej bo človeštvo po koncu te epidemije znova razmišljalo o nesmrtnosti. Z vso pravico. Saj je o njej že pred več tisoč leti, v mezopotamski zori civilizacije, pisal znameniti Ep o Gilgamešu. Ne bo pa je našlo. Tudi zaradi zadnjega koronavirusa. Nihče ne ve, koliko njemu podobnih še čaka, da napade človeštvo.
Rojeni smo, da živimo. In to samo enkrat! A tudi to je dovolj, če delo dovolj dobro opravimo. Večne sanje večine so živeti sto in več let, nekaj redkim izbrancem so postale celo resničnost. Kajti v nekaj tisoč letih civilizacije se je človekovo življenje samo daljšalo. Domnevajo, denimo, da sta neandertalec in njegov tedanji sodobnik in naš prednik homo sapiens živela največ tja do 30 let. Po podatkih Undesa pa je ta trenutek na svetu več kot 900 milijonov ljudi, starejših od 60 let, torej debelih 12 odstotkov. Že leta 2030 naj bi se ta številka povzpela na 1,4 milijarde ali 16,5 odstotka prebivalstva, še 20 let pozneje pa na dve milijardi ali kar petino vsega svetovnega življa. Podaljševanje življenja je pač neki nadomestek nesmrtnosti, ki pa je ni in je ne bo.
Navsezadnje prav nič ni nesmrtnega, še čas je imel svoj začetek. In imel bo tudi konec. Enako kot virus. Ta pa je za svojega sedanjega življenja poskrbel, da so tudi statistike in napovedi obrnjene na glavo. Po njegovi zaslugi ljudje umirajo prej, staranje na zemeljski obli se je upočasnilo, še vedno pa je ostalo eden redkih simbolov enakosti, ki mu ne ubežijo ne reveži ne bogataši. Navzlic razumu ljudje nismo močnejši od gospe s koso, mati narava je določila, da smo močni in zdravi le v času reprodukcije in dokler otrok ne popeljemo do odraslosti. Nakar začnemo veneti. Da uvenemo čim pozneje, nam je doslej na pomoč skupaj z razumom priskočila medicina. Podaljšuje življenje, do danes je bila poprečna življenjska doba več kot 80 let. Zdaj je odpovedala še medicina. Ne prvikrat v sodobni zgodovini je človeštvo doletelo spoznanje, da so razum, znanost, evri in dolarji brez moči in vpliva. Da virus seka po revni Afriki in bogati Ameriki, po Aziji, Evropi in Avstraliji. Nemoč je strašljiva.
Še bolj kot prej bo človeštvo po koncu te epidemije znova razmišljalo o nesmrtnosti. Z vso pravico. Saj je o njej že pred več tisoč leti, v mezopotamski zori civilizacije, pisal znameniti Ep o Gilgamešu. Ne bo pa je našlo. Tudi zaradi zadnjega koronavirusa. Nihče ne ve, koliko njemu podobnih še čaka, da napade človeštvo.
