Kolumna Boštjana Fona: Do kdaj še?

Javnosti sem pred dnevi predstavil kritiko osnovnošolskega sistema in prejel odzivov, da že dolgo ne toliko. Odmeve moram postaviti v današnji rumeni stolpec. Nedavno je bila profesorica slovenščine na srednji šoli na izobraževanju na temo otrok s posebnimi potrebami. Udeleženci so s predavateljico ugotavljali, da je vzrok porasta števila otrok s posebnimi potrebami nefunkcionalnost osnovne šole. To sem kot laik trdil sam in ona kot profesionalka mi je dala prav: namesto da bi se otroci naučili osnovnih veščin, od tekočega branja do razločnega pisanja, računanja brez odpora in odnosa do umetnosti, zdrave prehrane in gibanja, ter vse to seveda pošteno utrdili, jih pitajo z najrazličnejšo teorijo bolj ali manj neuporabnih področij.
V srednjo šolo pridejo mladi ljudje, ki ne znajo niti pozdraviti. Ne znajo vikati. Ne znajo dvigniti roke, se ne znajo opravičiti. Ne vedo, da se je treba vsak večer stuširati in si preobleči prepotena oblačila. Ne razumejo, zakaj kokakola ali kava zanje nista primeren zajtrk. Ne vedo, da se smrkav nos obriše v robček.

Ne, zadnji stavki niso zrasli na mojem zelniku, to so praktične izkušnje slavistke, ki jo najbolj boli, da otroci iz osnovne šole ne znajo brati, ne razumejo običajnih besed in še nikdar niso slišali za osnovna pravopisna pravila. Večina petnajstletnikov še nikoli v svojem življenju ni pisala spisa, mi je še pojamrala. Učitelji v srednji šoli se križajo zaradi neznanja, s katerim pridejo osnovnošolci. Enako obupujejo njihovi kolegi v osnovni šoli, saj preprosto ne morejo več obvladati količine predpisane snovi. Otroci? Iz obupa jočejo, ker je zanje vsega skupaj preveč. Kaj delamo starši? Eni iščejo rešitev celo v tem, da jim strokovno potrdijo pomanjkljivosti njihovega otroka, da bi jim bilo v osnovni šoli lažje. Zato da svojega potomca razbremenijo, ga roditelji zavestno razglasijo za manj bistrega, če ne celo zaostalega. Kdaj je pristojno ministrstvo, ki predpisuje učne načrte, učitelje nazadnje povprašalo o pomanjkljivosti šolskega sistema? Nikoli, in tako bo, dokler bomo dovolili, da je tako. Dokler se starši in učitelji ne bomo odločno uprli zgrešenemu sistemu osnovnega poučevanja. Skupaj, mi piše profesorica, ki ji ni vseeno, bomo dosegli spremembe. Na bolje. Vsi si jih zaslužimo, naši otroci pa še najbolj.