Kolumna Boštjana Fona: Fejs(t)bukovi gobarji

Moj ded je bil zvit. Med vojno je hodil po gobe, jih prodajal okupatorjem in od njih mamil informacije. Ko je šel spet po jurčke, jih je prenesel partizanom. Postalo je prevroče zanj, zato je ostal v gmajni do kapitulacije onih, ki so mu tri leta sproti zaradi gob gobcali, kje bodo hajke. Tudi oče je iz nočne izmene v železarni jeseni najraje šel v hosto po gobe. Med smrekami je glasno opsoval vse, ki so mu šli na živce v fabriki, in se miren in spokojen, s polno košaro, vrnil domov. Tudi sam sem postal gobar, imel sem dobra mentorja. Pa še kuhati znam, kar prej omenjena nikoli nista rada počela. Gobe so zakon! Moji trenutni tereni so po Jelovici, kjer se izdatno bohotijo jurčki, lisičke, golobice in druge vrste te izjemno okusne gniloživke. Zadnja leta je novodobnih gobarjev več kot jurčkov. Zadnjič grem po rahlem klancu, kar jo ugledam. Košuto! Ne ono na štirih nogah, gozdno, čeprav je res bila na vseh štirih. Proti meni je mestna gospa bohotno migala z zadnjico takih dimenzij, da bi lahko nanjo natisnil napis Komunala Radovljica. V eno vrsto! Glavo je tiščala k tlom in jo obračala.


Ji je slabo postalo? Išče kakšno zdravilno zel? Zmotil sem se. Pred nosom je držala mobilnik in z njim opletala pred precej gnilim jurčkom, ki ga bi sam mirno spregledal. Še ena ... Slikala ga je z vseh strani in nato vstala. Zaradi kosmatinca ob sebi jo je streslo, a ker nisem brundal, mi je hitela razlagati, da je jurčka morala slikati, ker ga bo dala na fejsbuk. Tipkala je vmes, in ko sem ji rekel, da bo signal šele kakšen kilometer naprej, je odvrnila, da potem je pa to itak brezveze, in posnetke zbrisala. Najdbo je namreč treba ovekovečiti takoj. Hipno. Za všečke od prijateljev! Čez minuto je goba že preteklost. Nisem si še oddahnil od nje, kar z vrha zaslišim vpitje, ali je dol signal, ker ima zgoraj ena druga mestna košuta cel šopek lisičk za na fejsbuk. Porkaduš! Gobe so za v pisker ali kozarce za vlaganje, ne pa za na fejsbuk. Zaradi poplave teh fejs(t)bukovih gobarjev je bilo v gozdu vse preveč ljudi. Z vpitjem so plašili divjad. Za seboj so puščali smeti. Izvajali so pravi masaker, saj so neužitne ali njim neznane gobe prevrnili ali zbrcali. Gozda enostavno niso spoštovali. Bogu hvala, da so se letos namnožili volkovi in medvedi po hostah. Tako je fejs(t)bukove gobarje strah in je lova za posnetki jurčkov precej manj.