Kolumna Boštjana Fona: »Je**, vam rečem!«

Sredi dopoldneva, sredi ogabno prepolnega prometa se je priklopnik malce naprej od mojih žarometov basal v levo. Prednost mu je dal nasproti vozeči kamionarski kolega, za njim je potrpežljivo stal avtobus, za njim kolona vozil. Na našem voznem pasu, od koder se je motovilil levozavijajoči, prav tako kolona pločevine na kolesih. V tistem se je zaslišala sirena. Reševalno vozilo! Iz nasprotne smeri se je poskušal junak za volanom vozila na nujni vožnji preriniti skozi gnečo. Na tesno je šlo. Izjemno počasi se je nekako izmuznil skozi zastoj in nadaljeval vožnjo za življenje po asfaltnih okljukah. Ustavil sem se pred bifejem ob cesti in najprej zmolil očenaš za onega, ki je ležal v zadnjem delu rešilca. Upam, da je preživel. Domorodni živelj za šankom sem povprašal, ali je stalno tako. Da, sredi dopoldneva, sredi delovnega tedna, je vedno enako. Ko sem se vozil po njihovih cestah, sem imel občutek kot tedaj, ko sem bil ciciban. Ata nas je z modrim fičkom peljal na morje v Dalmacijo. Prekleta jadranska magistrala! Ni otroka, ki ne bi skozi tiste ovinke bruhal vsaj enkrat dol do Sinja, kaj šele naprej, ko so bili želodčki še bolj razdraženi kot živci očeta za volanom.

Pred dnevi nisem šel dol na Balkan. Pot me je vodila na Koroško. Socialistično ovinkasto in zluknjano cesto imajo. Oplemenitena je z gnečo tovornjakov. Znaki za omejitve hitrosti so posajeni gosto kot koruza na polju, vmes so radarske kontrole, kjer državni proračun pogoltno jemlje svoje. Iz Arje vasi do Velenja in Slovenj Gradca, naprej mimo Otiškega Vrha do Raven na Koroškem. Jeba, vam rečem. Kdor ni vajen tistih okljuk, se mu težko piše, če mora tja gor pod Peco. Tretja razvojna os HC3RO se imenuje projekt, dolg nekaj več kot trideset kilometrov od Šentruperta do Slovenj Gradca.

Zraven je vštet dolenjski odsek od Novega mesta do Maline. Glede na plane, ki so jih ustvarjali v prestolnici, naj bi bila povezava dograjena leta 2030. Zamude, čeprav nismo prišli niti do bistvenega, kjer se pri nas vse zalomi – izbire izvajalca –, so že nastale. Zato sem zmolil še en očenaš za HC3RO. Če bo res asfaltirana tale tretja razvojna os, preden grem v penzijo, prvo pokojnino podarim. Komu? Otrokom teh, ki bodo zaradi obupnih koroških cest izpustil dušo med prevozom z reševalnim vozilom, še preden bodo prerezali trak ob odprtju na HC3RO.