Kolumna Boštjana Fona: Listič za srečo
Zmeraj sem razmišljal o gostilni, želel sem biti kuhar. Zakaj si z loterijskim dobitkom ne bi kupil kar tega, o čemer še vedno sanjam?
Odpri galerijo
Zgodilo se je natančno dvakrat, da sem odprl denarnico za polog na srečo. Šel sem vplačat loterijske številke na okence, ko sem bil sam in vse okoli mene popolnoma brez vsakega smisla. Zato so bile tudi numere izbrane brez smisla. Da bi zadel kaj bolj otipljivega, nisem bil prepričan, čeprav sem upal. Obakrat sem zadel. Ravno toliko, da sem pokril vplačan znesek.
Pred dnevi se je zgodilo, da sem znova pomislil na loto, ker sem ne le jaz, ampak smo vsi v nekem obupnem virusnem kaosu. V tretje gre rado!
Ne naše, lokalno državne loterijske hiše, ampak iz vseevropske hiše sreče je bil podolgovat kos papirja. Parkrat večji je kup denarja, ko zadeneš. Sem si rekel, da bom zvečer, tokrat smiselno, izbral številke. Vse obkrožene bodo tudi pozneje izbrane. Rešen bom! Ne samo jaz, v hipu bodo brez skrbi tudi moji otroci, bližnji sorodniki, prijatelji, še kakšnemu, ki ga res ne cenim preveč, bi pomagal. Z vsem tem denarjem, ki ga bom zadel, bom ... Si kupil novo kolo? Imam dva v kleti, enega za v klanec, enega za cestno potepanje. Nista najnovejša, a ustrezna, in če je treba, zvončkljata glasno oba. Nabavil bom nov avto! Zakaj? Saj ga imam pod nadstreškom. Ni nobel, me pa pripelje iz točke A v točko B, pa še dovolj prostoren je. Kup denarja bom namenil nepremičninarju, da bo zame uredil hišo! Saj imam streho nad glavo, zase in otroka, toplo je, pa vedno diši omamno iz kuhinje. Seveda! Kuharija! Zmeraj sem razmišljal o gostilni, želel sem si biti kuhar. Zakaj si z loterijskim dobitkom ne bi kupil kar tega, o čemer še vedno sanjam? Da bi postal kuharski mojster z vsaj eno Michelinovo zvezdico, je že prepozno. Ker mi je kulinarika sveta, kuham le za tiste, ki so mi blizu, zato da lahko v lonce poleg začimb potresem še ščepec ljubezni.
Imam prav vse. Tako sem listič, par številk sem že obkrožil, zmečkal in ga frcnil v smetnjak. Srečni ljudje ne potrebujejo loterijskih lističev.
Pred dnevi se je zgodilo, da sem znova pomislil na loto, ker sem ne le jaz, ampak smo vsi v nekem obupnem virusnem kaosu. V tretje gre rado!
Zmeraj sem razmišljal o gostilni, želel sem biti kuhar. Zakaj si z loterijskim dobitkom ne bi kupil kar tega, o čemer še vedno sanjam?
Ne naše, lokalno državne loterijske hiše, ampak iz vseevropske hiše sreče je bil podolgovat kos papirja. Parkrat večji je kup denarja, ko zadeneš. Sem si rekel, da bom zvečer, tokrat smiselno, izbral številke. Vse obkrožene bodo tudi pozneje izbrane. Rešen bom! Ne samo jaz, v hipu bodo brez skrbi tudi moji otroci, bližnji sorodniki, prijatelji, še kakšnemu, ki ga res ne cenim preveč, bi pomagal. Z vsem tem denarjem, ki ga bom zadel, bom ... Si kupil novo kolo? Imam dva v kleti, enega za v klanec, enega za cestno potepanje. Nista najnovejša, a ustrezna, in če je treba, zvončkljata glasno oba. Nabavil bom nov avto! Zakaj? Saj ga imam pod nadstreškom. Ni nobel, me pa pripelje iz točke A v točko B, pa še dovolj prostoren je. Kup denarja bom namenil nepremičninarju, da bo zame uredil hišo! Saj imam streho nad glavo, zase in otroka, toplo je, pa vedno diši omamno iz kuhinje. Seveda! Kuharija! Zmeraj sem razmišljal o gostilni, želel sem si biti kuhar. Zakaj si z loterijskim dobitkom ne bi kupil kar tega, o čemer še vedno sanjam? Da bi postal kuharski mojster z vsaj eno Michelinovo zvezdico, je že prepozno. Ker mi je kulinarika sveta, kuham le za tiste, ki so mi blizu, zato da lahko v lonce poleg začimb potresem še ščepec ljubezni.
Imam prav vse. Tako sem listič, par številk sem že obkrožil, zmečkal in ga frcnil v smetnjak. Srečni ljudje ne potrebujejo loterijskih lističev.
Predstavitvene informacije
17:15
Božične igre za otroke