Kolumna Boštjana Fona: Ne bo jih doma

Z balkona ob jutranji kavi poškilim v levo, na pokopališče, kar je pač moj vsakdan. Še v mraku vidim lučke pri sosedovih. Sostanovalci čez cesto so tiho, podnevi in ponoči. Kdaj pa kdaj, kadar v odkopano parcelo medse sprejmejo novega, je prirejen kratki kulturni program s petjem. Ko novega soseda pregrnejo z zemljo, obiski postanejo redki. Tako je tudi pri meni. Prešteti jih je na prste, ne dveh, ampak ene roke, teh, ki jim odprem vrata. Nimam sobe za goste, ker ne maram gostov. Sam ne grem na obisk, če ni nuja. Na oni strani ceste je enako. Pridejo med grobove redki čez leto. Zadnji oktobrski teden jih je vsak dan več. Obiskovalci grebejo po tleh, čistijo od vrabcev ponečedene nagrobnike. Kadar je praznik, če temu lahko sploh tako rečemo, prvega dne novembra, o, ja, potem se jih nabere. Kadar se sosedovim čez cesto zgodi praznik, ne morejo pobegniti. Prenašati morajo obiskovalce, ki jim v teh dneh besno vkopavajo rože in za praznični dan nameščajo sveče. Na desni parceli je večja. Na levi dražja. Naša je pa lepša. Bog se vas usmili!

Nedolgo nazaj se je za vedno poslovil moj oče. Mi jih je primazal okoli ušes. Ne bova lagala, jaz na tem in on na onem svetu ne. Po moje mi jih je prevečkrat naložil. Z one strani trdi, da še premalokrat. Nisem po njegovem vzorcu, a ko sem šel po svojih poteh, je vsakič spoštoval odločitev. Sem se jih naposlušal, da premalokrat hodim k njemu na obisk. Zakaj, če ga v mesecih pred praznikom ikeban in sveč srečam večkrat? V gozdu. Tako kot starega očeta. Oba sta stikala za jurčki. Letos jih je bilo veliko in tako smo se dobili skoraj vsak dan. Hodila sta z mano. Stari me je pošiljal gor v breg, še starejši dol v smreke. Tako kot nekoč. Fino smo se imeli. Skupaj sta. Na podobni parceli kot sosedovi. Ne pogrešam ju, saj sta vedno ob meni. Le kdaj pa kdaj za kakšno partijo taroka se mi izmuzneta. Ker imajo časa na pretek, jo raje kot z mano odigrata s svojimi, z leve in desne parcele. Temi, ki zagotovo ne marajo večje sveče, kot je na sosednjem grobu. Verjemite, ko boste prišli na obisk, jih ne bo doma. Se gredo raje potepat v vaše spomine. Tam jih poiščite.