Kolumna Boštjana Fona: Nočna izmena

Noč je bila zabito temna, najmlajši je govoril v spanju. Po cesti so se slišali koraki. Niso prihajali, čeprav je bila ura nekaj čez polnoč. Odhajali so. Gre potešena ljubimka od zraven živečega poskočnega soseda? Ne. Nekoga buta luna? Nikakor! V našem okraju smo vsi normalni. Vsaj navzven smo videti tako. Šel je pek, v belo oblečen, z belimi natikači. Nekaj let bo, odkar se je priselil, in čez noč so odprli lokal. Kruh, slaniki s sezamom, pletenke, burek mesni in sirov pa še nekaj vrst pekovskega peciva se peče.

Zaslišijo se novi koraki. Pekova žena, z otrokom v vozičku, je odhajala. In ob njej obe svakinji, takisto z drobnima detetoma. Kam, hudimana, ob tej uri z otročadjo v vozičkih? Za moškimi silami so se namenile direktno v pekarno! Delat. Smrkolini? Spali bodo v vozičkih, kje pa? Ob nočnih urah, ko ni nikogar od pooblaščenih oseb, v pekarni, ne le v tej okrajni, tudi v veliko drugih, delajo vsi družinski člani. Ženske in deca se vračajo okoli pete jutranje ure domov, moški še malo zdržijo. Sodeč po podatkih, dostopnih na spletnih mestih o podjetjih, tudi drobnih okrajnih pekarskih, ženske niso zaposlene. Uradno nezaposleni deli takih familij so upravičeni do socialne pomoči in podobnega. Ne bi jim bilo treba vstati iz toplih postelj, saj prejemajo zakonsko določene vrste pomoči in socialne transferje. Toda sožitje družinskega nočnega dela, naj bo na črno, sivo, zeleno ali katere druge barve, in zakonsko potrjenih nakazil iz državnih jasli obrodi sadove – v obliki najnovejših beemvejev in velikih stanovanj, ki si jih lahko privoščijo. Inšpekcije jim ponoči ne trkajo na vrata, saj mirno sanjajo svoje uradniške sanje. Tu naredim piko in pripravim kovanec. Za zajtrk; v pekarni bom od teh velemojstrov družinskega biznisa z državnim dodatkom kupil svež slanik s sezamom za mojega malega in lepinjo zase.