Kolumna Boštjana Fona: Otroci baterijske reje

Za mizo sediva z najmlajšim, vsak s svojim problemom. On jih pravzaprav vidi veliko v svojih zvezkih. Jaz samo enega – njega. Zajamem sapo, zbistrim misli in ugotovim: moj otrok ni problem. On in njegovi vrstniki, takisto zalepljeni ob knjigah in zvezkih vse od prvega do zadnjega leta bazičnega izobraževanja, niso. Ujeti so v primež šolskega sistema. Brez milosti je. Starši vemo: tudi solze so spremljevalni okras popoldanskih ur ob šolskih obveznostih. Niso znak kljubovanja in ne protesta. So znak obupa. Tako ne gre več! Kaj sploh hočemo? Mi, da bi otroci znali. Oni si želijo enako, verjemite. Radi bi bili z uporabnim znanjem veseli mladostniki, ki se po koncu devetletke odločno odločijo za nadaljnjo pot. Žalibog vidim le kup otrok, ki so jim zaplenjene ure za igro in radost. Več kot petina osnovnošolcev, na vseh razrednih stopnjah, ne zmore več. Še bolj skrb vzbujajoče je dejstvo, da tudi učiteljska srenja ne dohaja prenatrpanega šolskega programa. Šolnikom ne uspe kakovostno predelati vseh faz učnega procesa predpisanih snovi. Zato posamezne dele preskakujejo, največkrat utrjevanje snovi z učenci skupaj. Rezultat? Jaz, vi, potrpežljive babice ter razumevajoči dedki, ki sedimo ure in ure s potomci ob obilici šolskih obveznosti. Predelujemo, česar v šoli osnovnošolci z učitelji niso zmogli. Namesto praktično pripraviti otroke na življenje s primarnim znanjem se jih pita s predpisano teorijo. Dopoldan, popoldan in še zvečer. Kot piščance v baterijski reji, kjer perjad golta hrano, ne da bi vedela, zakaj sploh. Potem lahko le še crkne. Če seveda nima sreče, da gre prej milostno pod nož. Moje dete je z vrstniki enako tem ubogim piščetom. Še športna vzgoja ni osnova za zdrav življenjski slog, ki bi bila povezana z biologijo, kar se tiče delovanja človeškega telesa, in gospodinjstvom, kjer bi se poučili o primerni prehrani. Glasbena vzgoja ni več temelj odnosa do opere, baleta. Umno združena z likovnim poukom bi bila odlična podlaga za razumevanje celotne umetnosti na splošno. Žal ni.

Zmanjkuje nama popoldanskih ur, večer je že. Mojemu juniorju ni uspelo na trening atletike, njegovemu sošolcu na nogomet, sošolki k tabornikom. Igrali se niso, čeprav so otroci. Utrujeno smo obsedeli za mizami, kjer so zvezki, polni nalog, in učbeniki s preobilno teorijo. Naredili ste nam otroke baterijske reje.