NA KOŽO
Kolumna Boštjana Fona: Plakatni obrazi
Bruselj zahteva resnost, zato so oni na plakatih prijetno zadržani. Rahlo distancirani.
Odpri galerijo
Plakatiranje v času volitev je prijetno doživetje. Gre za poživitev popotovanja po deželici na sončni strani Alp. Sploh kadar se cufajo za občinska žezla bolj ali manj pomembni, sploh tisti, ki le ob odobritvi volilnih seznamov za delček izskočijo na plan. Kakšni modeli in seveda modelke so se pojavljali na plakatnih mestih! Če sem se zapeljal po svojem ožjem območju, ki zajema pet občin, face od tam večinoma poznam, sem se režal dve tretjini poti. Kot verodostojni so se nalimano predstavljali od alfa samcev z lepljivimi prsti do tetic, ki so se desetletja pehale za statusom s ponujanjem svojih jedrih oblin. Cela Slovenija je ob občinskih volitvah en sam plakatni žur, sploh ker se predstavlja tudi kup tako imenovanih svojelistnih, lokalnih posebnežev. Državne volitve? Opala. Lepo prosim, je malček bolj resno. Dokler se ne ugleda plakatov. Spet se človeku razširijo usta v krohot. Ob zglancanih mojstrih obljubljanja lepšega jutri, ki si obetajo stolček med odločevalci o naši usodi, so postavljeni v njih verujoči iz okraja. S fotografije obljubljajo zagon za svoje področje, če bomo onemu s kravato, da bo šel v Ljubljano, dali svoj glas. Med seboj se poznamo in zato se opazke slišijo vsakič, ko se zaustaviš ob gruči, ki bulji v plakate naših, vaših, njihovih.
Ob volitvah za našo skupno domovino Evropo pa ni več heca. Vsi so resni, zroč dol s plakatov. Povsod so isti kandidati. Na Štajerskem in na mojem gorenjskem koncu so isti obrazi, tudi drugje se jim ne izognejo. Nobenega lokalnega Krjavlja ali tete Pehte ni. Bruselj zahteva resnost, zato so oni na plakatih prijetno zadržani. Rahlo distancirani. Morda za košček domači, a ne preveč. Majceno se nasmehnejo, a ne na široko, kot so se režali oni s plakatnih mest za občinske volitve. Tokrat gre zares. Nato glasbena asociacija na vse skupaj. Lokalne volitve so gasilska veselica. Državnozborske so kot Ema, nacionalni izbor za pesem Evrovizije. Evropske volitve pa nastop komornih glasbenikov, ki jih razumejo le redki. Zatorej je jasno: kakršna muzika, takšen obisk.
Bruselj zahteva resnost, zato so oni na plakatih prijetno zadržani. Rahlo distancirani.
Ob volitvah za našo skupno domovino Evropo pa ni več heca. Vsi so resni, zroč dol s plakatov. Povsod so isti kandidati. Na Štajerskem in na mojem gorenjskem koncu so isti obrazi, tudi drugje se jim ne izognejo. Nobenega lokalnega Krjavlja ali tete Pehte ni. Bruselj zahteva resnost, zato so oni na plakatih prijetno zadržani. Rahlo distancirani. Morda za košček domači, a ne preveč. Majceno se nasmehnejo, a ne na široko, kot so se režali oni s plakatnih mest za občinske volitve. Tokrat gre zares. Nato glasbena asociacija na vse skupaj. Lokalne volitve so gasilska veselica. Državnozborske so kot Ema, nacionalni izbor za pesem Evrovizije. Evropske volitve pa nastop komornih glasbenikov, ki jih razumejo le redki. Zatorej je jasno: kakršna muzika, takšen obisk.