Kolumna Boštjana Fona: Raj doma

Melodični zvok iz zadnjega žepa pove, da me nekdo želi slišati. Zakaj? Bo klicatelj zaželel lep dan in mi prepisal apartma v Portorožu? Osebek nekaj potrebuje. Ropota japonska elektronika od sedme zjutraj do desete večerne ure. Ko buta polna luna, ob tretji uri zjutraj kličejo čuječe občanke. Čez hodnik pri sosedovih je vse narobe. To je za v časopis! Po vsem tem pride dan v letu, ki je za nekatere prekleto pomemben, zame pa nadvse nepotreben. Postavlja se mlaj z nekje ukradenim cestnim znakom za omejitev hitrosti in se tako na daleč obeležuje obletnica rojstva, ki ima za številom pet še ničlo. Slavljenca nadirajo z imenom ključne osebe v religioznih besedilih judovstva in krščanstva, celo v sveti knjigi muslimanov nastopa. Treba je dnevnega abrahama zvleči v gostilno ali najeti piknik prostor, investirati v hrano in gajbe pijače. Če je gostov manj kot let, je slabo. Mora biti žur! Pojejo se napitnice, kjer se sprašuje, kam je odšla mladost. Ko sta prenajedanje in popivanje z nazdravljanjem na vrhuncu, sledi serija pesmi s poudarkom na moških genitalijah. Naslednji dan mora žrtvi v glavi brneti kot v čebelnjaku.

Za pol prejšnjega večera se spodobi, da je spomin slavljenca preluknjan ali popolnoma izbrisan, ker so ga gosti demolirali s pelinkovcem, viskijem in konjakom. So me mesec in pol spraševali, kaj si želim za tako pomembni dan. Nikomur ni bilo jasno, kako naj se obrne, ker ni bilo odgovora. Imel sem za druge čudno željo, zato sem molčal. Teden pred usodnim dnevom so vprašanja potihnila. Prišel je dan in nato dnevi za njim.

Z dolgim nosom, ker se ni zgodilo nič, so vedeli mnogi povedati, da sem ušel v gore. Nak, gojzarji so trenutno pri čevljarju. Na morsko obalo sem pobegnil. Ne bo držalo. Slano vodo in turiste sovražim tako iskreno, kot viole ne marajo dragonsov in obratno. Nekam sem izginil, saj avta ni bilo parkiranega pod domovanjem in klici na mobilnik so bili brez odziva, o tem so vsi prepričani. Kripo sem prestavil dvesto metrov stran v nakupovalni center in vanjo zagnal mobilnik. Brez pompa je minil dan. Preležal sem ga ob knjigi, dvojni porciji korejskih rezancev​ shin ramyun in zadnji etapi dirke Tour de France. Sam sebi sem podaril tisto, kar sem si najbolj želel: mir. Imel sem raj doma. Ob izpolnjenem pogoju: mobilniku, ki je v nekaj stran parkiranem avtu serijsko brnel v prazno.