NA KOŽO
Kolumna Boštjana Fona: Rezanci in palčke
Jaz sem na fantovščine vozil striptizete. To sem res obvladal!
Odpri galerijo
Toliko posebnih ljudi se mi je predstavilo. Čudakov, kot da bi padli iz polnega tovornjaka opic, teh je največ. Malo jih je, ki jim zaželim dober dan. Izjemno redki so, ki se jim brez razmišljanja priklonim, četudi se mi le bežno prikradejo v misli. Ker so iskreno pošteni. Tak je ata iz vasice blizu Ljubljane!
Pred dvema desetletjema sem bil po naključju postavljen za vodjo črede, ki je dosegala gole in se pretepala. Predstavljali smo nacijo v hokeju. Namesto drsalk in ledu smo imeli na nogah koleščke – rolerje – in spodaj plastiko. Bili smo marginalci. Športniki z roba športa. Ne za silne denarje, igralo se je z grbom Slovenije za zmago, razbite betice, makarone in pivo. Komaj kdaj so igralci kakšno deklico odpeljali za vogal in jo pomečkali, tako mladi so bili. Jaz in trener sva bila takrat že prvič ločena. Na tribuni je bil ata dveh sinov, ki sta igrala. Vedno z nami. Leta so šla. Ostali smo povezani. Nismo si lagali, niti prej niti potem. Družilo nas je nepotvorjeno spoštovanje. Pozneje so pred oltarjem ali le z matičarjem moji soigralci obljubljali zvestobo izbrankam. Jaz sem na fantovščine vozil striptizete. To sem res obvladal! Postajali so očetje in da, tudi kot jaz in trener, so se tudi ločevali. Eden je bil malenkost drugačen. Iz male delavnice, kjer je z bratom in atom vijačil mopede in kosilnice, je zgradil prvoligaško trgovsko firmo.
Poslovne vezi je razpotegnil po celem svetu. Pred dnevi je pozvonil na moja vrata. Podaril mi je kozarček medu. Prav takega, kot ga bodo dobili v dar svatje na slovesnosti v petem največjem kitajskem mestu Guangzhou. Tam se bo poročil.
Navihan, morda za odtenek preveč, kot je razumljivo, tem, ki jih imam najraje, ušpičim kakšno res neumno. Tako sem še isti dan na naslov ata iz vasice blizu Ljubljane, ženinovemu očetu, po pošti poslal paket instant azijskih rezancev in palčke. Zraven sem kratko napisal na listič, naj trenira. Zagodrnjal je čez Kitajsko in nevesto z drugega konca sveta. Ga poznam! Vem pa, da bo starejšemu, ime ima po njem, oba z mlajšim sta mi kot brata, nekje v svojem najbolj intimnem kotičku iskreno, pošteno zaželel vse lepo, čeprav bo njegov sin usodni da izrekel 11.083 kilometrov proč od vasice blizu Ljubljane. Tako kot je ata s tribune nam, ki smo za Slovenijo dobivali porcije bušk, vedno privoščil le najboljše.
Pred dvema desetletjema sem bil po naključju postavljen za vodjo črede, ki je dosegala gole in se pretepala. Predstavljali smo nacijo v hokeju. Namesto drsalk in ledu smo imeli na nogah koleščke – rolerje – in spodaj plastiko. Bili smo marginalci. Športniki z roba športa. Ne za silne denarje, igralo se je z grbom Slovenije za zmago, razbite betice, makarone in pivo. Komaj kdaj so igralci kakšno deklico odpeljali za vogal in jo pomečkali, tako mladi so bili. Jaz in trener sva bila takrat že prvič ločena. Na tribuni je bil ata dveh sinov, ki sta igrala. Vedno z nami. Leta so šla. Ostali smo povezani. Nismo si lagali, niti prej niti potem. Družilo nas je nepotvorjeno spoštovanje. Pozneje so pred oltarjem ali le z matičarjem moji soigralci obljubljali zvestobo izbrankam. Jaz sem na fantovščine vozil striptizete. To sem res obvladal! Postajali so očetje in da, tudi kot jaz in trener, so se tudi ločevali. Eden je bil malenkost drugačen. Iz male delavnice, kjer je z bratom in atom vijačil mopede in kosilnice, je zgradil prvoligaško trgovsko firmo.
Poslovne vezi je razpotegnil po celem svetu. Pred dnevi je pozvonil na moja vrata. Podaril mi je kozarček medu. Prav takega, kot ga bodo dobili v dar svatje na slovesnosti v petem največjem kitajskem mestu Guangzhou. Tam se bo poročil.
Navihan, morda za odtenek preveč, kot je razumljivo, tem, ki jih imam najraje, ušpičim kakšno res neumno. Tako sem še isti dan na naslov ata iz vasice blizu Ljubljane, ženinovemu očetu, po pošti poslal paket instant azijskih rezancev in palčke. Zraven sem kratko napisal na listič, naj trenira. Zagodrnjal je čez Kitajsko in nevesto z drugega konca sveta. Ga poznam! Vem pa, da bo starejšemu, ime ima po njem, oba z mlajšim sta mi kot brata, nekje v svojem najbolj intimnem kotičku iskreno, pošteno zaželel vse lepo, čeprav bo njegov sin usodni da izrekel 11.083 kilometrov proč od vasice blizu Ljubljane. Tako kot je ata s tribune nam, ki smo za Slovenijo dobivali porcije bušk, vedno privoščil le najboljše.
