Kolumna Boštjana Fona: Zaklad z deponije

Ko odpeljem smeti na lokalno deponijo, vedno obstanem ob zabojniku za papir. V njem vidim veliko truda in opravljenega dela – mojega in mojih kolegov. Dnevni časopis je pač takšne sorte, da je zjutraj svež, zvečer zgodovina, naslednji dan pa odpadek. Razen če nimate vrta in v naš ter konkurenčne dnevnike zavijete solato za sosedove. Bolj kot stare, orumenele naslovnice me na smetišču zanimajo knjige. Trdim, da je knjiga posebne sorte zaklad, ki nikakor ne sme romati v smeti. Slovenci radi beremo, imeli smo in imamo izvrstne pisce. Da bi se slovensko pisateljevanje v prihodnosti​ sfižilo, me sploh ne skrbi. Bolj kot to me straši dejstvo, da knjige podalpski narod ne ceni dovolj. Ko se jo prebere, se jo odloži na polico, od tam roma v kak kovček, ta gre v klet, nato pa ob pomladanskem čiščenju vse skupaj frči med odvrženo šaro.

Zato se rad zakopljem, seveda ob dovoljenju šefa deponije, v papirnate gmote. Ne, ne vlačim domov čisto vsake odvržene knjige, kot to nekateri počno z mačkami ali psi. Si pa včasih vzamem čas in pobrskam po smetarskem naboru. Predvsem pogledam posvetila, teh je na posebni strani pred naslovom veliko. Intimnih, ljubezenskih, če so stare knjige o pretekli ureditvi, so tovariško žigosana z rdečo zvezdo. Nekatera posvetila so uradna, druga okorna. Nekje je preveč besedičenja, po drugi strani včasih dobiš občutek, da je darovalec želel povedati v posvetilu več, a si ni upal. Kratek zapis posvetila odkriva tistega, ki je podaril knjigo z najlepšim namenom drugemu in mu poleg branja podaja še droben košček sebe. Med brskanjem sem naletel na redke naslove. Nedolgo tega pa mi je v roke prišel tak zaklad, ki sem ga moral odnesti s smetišča. Rad imam gore, literatura s tega področja me najbolj vleče k branju. Tako mi pride pod roke debela, z modrimi platnicami in zlatimi črkami ozaljšana bukla. V gotici je bilo v naslovu zapisano ime naše najvišje gore. Knjiga v gotici, o simbolu slovenstva? Nisem mogel verjeti! A danes ima častno mesto med raritetami knjižnega nabora moje omare. Poleg zbranih del Kim Il Sunga, Mojega boja Adolfa Hitlerja in prve izdaje Butalcev Frana Milčinskega ter kuharske Dva požrešna Italijana Antonia Carluccija in Gennara Contalda stoji v nemški gotici natisnjena oda Triglavu, ki jo je spisal Julius Kugy, izdana je bila v Avstriji leta 1938. Kdor jo je odvrgel, ni imel pojma, kakšen zaklad je imel.