NA KOŽO
Kolumna Darinke Pavlič Kamien: Boj pred blagajno
Ona spretno vleče pripravljene kose, jih poriva proti meni, jaz nerodno zlagam skupaj.
Odpri galerijo
FOTO: Matej Družnik, Delo
Zelo cenim blagajničarke v trgovskih verigah, ki smo jih poimenovali diskontne. Tako hitre so pri svojem delu, da kupci prihranimo pomembne minute v čakalnih vrstah. Tiste gospe v klasičnih trgovskih verigah delujejo v primerjavi s temi povsem neangažirano. V resnici me te jezijo, saj s svojim odnosom izražajo nespoštovanje do mojega časa. Zaposlenim ženskam se vedno mudi. Tiste gospe iz diskontov pa kljub globokemu občudovanju vendarle vlivajo strah.
Že v vrsti pred blagajno me je namreč groza, ali bom zmogla z enako hitrostjo pobirati nakupljene reči, kot jih one vlečejo prek skenerja in mi jih potiskajo v nadaljnje upravljanje. Da bi jim bila vsaj približno konkurenčna v tem boju, si prizadevam nakupljeno zložiti po nekem redu, ki mi ustreza. Nekako tako kot se športniki pred tekmo na nasprotnika pripravijo z dobro analizo, videoposnetki in podobno. Jaz si zložim robo tako, da sem najbolj prepričana, da bom obvladovala situacijo. Najprej veliki kosi, nato vse manjši. Najprej roba, ki zdrži, je trda, nato na koncu sveža, mehka. Vse je zloženo na trak, ta se pomika naprej z neverjetno hitrostjo. Adrenalin poskoči, daje me trema, roke so potne, dihanje pospešeno.
»Dober dan,« me sicer čisto prijazno pozdravi nasprotnica za blagajno. Na videz neobremenjeno, a enako prijazno vrnem pozdrav. Medtem skener že dela in takoj sem v zaostanku. Samo odzdravila sem njeni prijaznosti, že sem v zamudi s pobiranjem največjega kosa, vreče toaletnega papirja. Sledijo drugi. Roke delujejo hitro, a blago se nabira v vogalu blagajne.
Ona spretno vleče pripravljene kose, jih poriva proti meni, jaz nerodno zlagam vse skupaj nazaj v voziček. Potem mi kapne, kaj me v tej dirki moti. Ona brez čustev in odnosa do mojega izbora vleče izdelke z leve na desno. Ves moj nakup, skrbno izbran in z vnaprej načrtovanimi idejami, recepti ali dogodki, ob katerih jih bomo družinsko porabili, je razvrednoten v kose brez vsebine. Ta boj ob blagajni je nespoštljiv do robe, ki jo prodajajo, in do mojega izbora. Hvala bogu, rešitev je tu. Ko imam čas, zavijem levo, sicer grem v desno trgovino.
Že v vrsti pred blagajno me je namreč groza, ali bom zmogla z enako hitrostjo pobirati nakupljene reči, kot jih one vlečejo prek skenerja in mi jih potiskajo v nadaljnje upravljanje. Da bi jim bila vsaj približno konkurenčna v tem boju, si prizadevam nakupljeno zložiti po nekem redu, ki mi ustreza. Nekako tako kot se športniki pred tekmo na nasprotnika pripravijo z dobro analizo, videoposnetki in podobno. Jaz si zložim robo tako, da sem najbolj prepričana, da bom obvladovala situacijo. Najprej veliki kosi, nato vse manjši. Najprej roba, ki zdrži, je trda, nato na koncu sveža, mehka. Vse je zloženo na trak, ta se pomika naprej z neverjetno hitrostjo. Adrenalin poskoči, daje me trema, roke so potne, dihanje pospešeno.
»Dober dan,« me sicer čisto prijazno pozdravi nasprotnica za blagajno. Na videz neobremenjeno, a enako prijazno vrnem pozdrav. Medtem skener že dela in takoj sem v zaostanku. Samo odzdravila sem njeni prijaznosti, že sem v zamudi s pobiranjem največjega kosa, vreče toaletnega papirja. Sledijo drugi. Roke delujejo hitro, a blago se nabira v vogalu blagajne.
Ona spretno vleče pripravljene kose, jih poriva proti meni, jaz nerodno zlagam vse skupaj nazaj v voziček. Potem mi kapne, kaj me v tej dirki moti. Ona brez čustev in odnosa do mojega izbora vleče izdelke z leve na desno. Ves moj nakup, skrbno izbran in z vnaprej načrtovanimi idejami, recepti ali dogodki, ob katerih jih bomo družinsko porabili, je razvrednoten v kose brez vsebine. Ta boj ob blagajni je nespoštljiv do robe, ki jo prodajajo, in do mojega izbora. Hvala bogu, rešitev je tu. Ko imam čas, zavijem levo, sicer grem v desno trgovino.
