NA KOŽO
Kolumna Darinke Pavlič Kamien: Kako do zmagovalnega karakterja?
Še dobro, da se nekateri ne ozirajo na to, kako majhni smo po kvadraturi.
Odpri galerijo
Ko govorimo o slovenskem nacionalnem karakterju, si največkrat prav ponižno in samokritično priznamo, da nam manjka zmagovalne miselnosti. Da smo ponižni, da imamo v genih vtkano naravo hlapcev, saj da od nekdaj živimo pod tujimi vladarji, brez lastnih kraljev, carjev, še brez pravih plemičev ali drugače poimenovanih voditeljev modre krvi.
Nihče v Sloveniji ni niti v približni sorodstveni zvezi s katero od kraljevih hiš v Evropi, še našim celjskim grofom, ki so nekakšen najboljši približek današnjim evropskim dvorjanom, ne moremo z gotovostjo reči, da so bili res slovenski. Razen tega, da so živeli na našem ozemlju. Naše formalne domovine so bile raznolike, kar se odraža tudi v tem, da še danes iščemo svojo identiteto. Pri tem je morebiti še najbolj jasno, da ne želimo biti Balkanci, nič pa ni narobe, če imamo kaj balkanskega v sebi. Habsburžani so si že tam okoli 1300. razdelili našo lepo zemljo, kasneje smo bili del Avstro-Ogrske, nato Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, pa republika Slovenija v rajnki Jugoslaviji, iz katere nas je gnala želja po neodvisnosti. A smo hitro ugotovili, da neodvisno ne znamo živeti, in si kot pridna kandidatka prizadevali, da smo leta 2004 postali članica EU.
Nazaj h karakterju. Še dobro, da se nekateri ne ozirajo na to, kako majhni smo po kvadraturi, in jim je vseeno, kdo in kakšni so naši voditelji, ali imajo modro kri ali ne, so nam v ponos ali sramoto. Nekateri gredo pač svojo pot. In zmagujejo. V poslu, v znanosti, umetnosti, kreativnosti. Najbolj izstopajo športniki, saj so tudi medijsko najbolj izpostavljeni. In ta teden so nas spet kar po vrsti razveseljevali. Celo tradicionalno nekonsistentni nogometaši, na katere je težko staviti kakšen evro za zmago, so nam v boju za kvalifikacije na evropsko prvenstvo pokazali, da so lahko serijski zmagovalci. Tri zadnje tekme, tri zmage. Pa naši fantje na Vuelti, kjer sam vrh krojita Primož Roglič in Tadej Pogačar. Ob športnih dosežkih bi se nacionalna ponižnost morala spreminjati v ponos, v pokončnost, samozavest in odločnost. Koliko zmag je še treba za to?
Še dobro, da se nekateri ne ozirajo na to, kako majhni smo po kvadraturi.
Nihče v Sloveniji ni niti v približni sorodstveni zvezi s katero od kraljevih hiš v Evropi, še našim celjskim grofom, ki so nekakšen najboljši približek današnjim evropskim dvorjanom, ne moremo z gotovostjo reči, da so bili res slovenski. Razen tega, da so živeli na našem ozemlju. Naše formalne domovine so bile raznolike, kar se odraža tudi v tem, da še danes iščemo svojo identiteto. Pri tem je morebiti še najbolj jasno, da ne želimo biti Balkanci, nič pa ni narobe, če imamo kaj balkanskega v sebi. Habsburžani so si že tam okoli 1300. razdelili našo lepo zemljo, kasneje smo bili del Avstro-Ogrske, nato Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, pa republika Slovenija v rajnki Jugoslaviji, iz katere nas je gnala želja po neodvisnosti. A smo hitro ugotovili, da neodvisno ne znamo živeti, in si kot pridna kandidatka prizadevali, da smo leta 2004 postali članica EU.
Nazaj h karakterju. Še dobro, da se nekateri ne ozirajo na to, kako majhni smo po kvadraturi, in jim je vseeno, kdo in kakšni so naši voditelji, ali imajo modro kri ali ne, so nam v ponos ali sramoto. Nekateri gredo pač svojo pot. In zmagujejo. V poslu, v znanosti, umetnosti, kreativnosti. Najbolj izstopajo športniki, saj so tudi medijsko najbolj izpostavljeni. In ta teden so nas spet kar po vrsti razveseljevali. Celo tradicionalno nekonsistentni nogometaši, na katere je težko staviti kakšen evro za zmago, so nam v boju za kvalifikacije na evropsko prvenstvo pokazali, da so lahko serijski zmagovalci. Tri zadnje tekme, tri zmage. Pa naši fantje na Vuelti, kjer sam vrh krojita Primož Roglič in Tadej Pogačar. Ob športnih dosežkih bi se nacionalna ponižnost morala spreminjati v ponos, v pokončnost, samozavest in odločnost. Koliko zmag je še treba za to?
