NA KOŽO
Kolumna Darinke Pavlič Kamien: Neomajna (ne)odločenost
Manever vračanja vojakov se je iz skrbi za njihovo varnost sprevrgel v resničnosti šov.
Odpri galerijo
FOTO: Jure Eržen, Delo
Slovenska politika ni le nerodna v svojih odločitvah in neizkušena v ravnanjih, je tudi nezrela za politiko nasploh. Povrhu pa še samovšečna in s škodljivimi ambicijami po samopromociji. Afera s tako imenovano rotacijo je razkrila zmedo in kaos, pomanjkanje strategije in vizije ter pametne presoje, ko gre za odločitve, kot sta varnost ljudi ter zavezništvo v organizacijah, za katere smo si hudičevo prizadevali, da nas vzamejo medse.
Za naše vojake v Iraku gre. Ti so bili kljub napetostim na Arabskem polotoku po informacijah odgovornih tudi v času odstranitve generala Sulejmanija na varnem in ni bilo potrebe po evakuaciji. Bili so del nemškega kontingenta, in dokler ta ostaja v bližini Erbila, bodo tam tudi naši fantje, so bili odločni naši veljaki.
Pa smo naslednji dan, po iranskem obstreljevanju ameriških tarč, slišali, da so se Nemci odločili, da se iz Iraka začasno umaknejo. Naši politiki pa, da slovenski vojaki kljub temu ostajajo v Erbilu.
Glej ga, zlomka, nato so si Nemci zaradi umiritve razmer premislili in se odločili ostati. Mi pa smo se odločili, da se naši vojaki vrnejo domov. V novicah tega dne smo lahko gledali predsednika države in ministra Erjavca s svojima štaboma v jutranjem videopogovoru z vojaki, kar naj bi nam dalo zaupanje in vero, da so vsi okej, država pa skrbi zanje. Minister in načelnica generalštaba sta tisti dan tudi sporočila, da se strinjata, da ocena glede varnosti vojakov izpred dveh dni – da so torej vojaki na varnem – ni bila napačna. Zakaj torej odhod, če so bili na varnem?
Minister za obrambo je odločitev o odhodu sprva pojasnjeval kot relokacijo, pozneje smo dobili novo informacijo, da gre v resnici za rotacijo. Kakor koli že imenujemo ta manever, se je iz resnične skrbi za varnost vojakov sprevrgel v resničnosti šov, v katerem je akterje bolj kot kaj je prav in razumno, gnala želja po medijski bližini in nabiranju političnih točk. Kaj se zgodi s slabimi igralci v takšnih šovih, je danes jasno tudi tistim, ki jih nikoli niso gledali.
Da o tridnevnem komunikacijskem kaosu ne izgubljam besed. Ena sama Neomajna (ne)odločenost.
Za naše vojake v Iraku gre. Ti so bili kljub napetostim na Arabskem polotoku po informacijah odgovornih tudi v času odstranitve generala Sulejmanija na varnem in ni bilo potrebe po evakuaciji. Bili so del nemškega kontingenta, in dokler ta ostaja v bližini Erbila, bodo tam tudi naši fantje, so bili odločni naši veljaki.
Pa smo naslednji dan, po iranskem obstreljevanju ameriških tarč, slišali, da so se Nemci odločili, da se iz Iraka začasno umaknejo. Naši politiki pa, da slovenski vojaki kljub temu ostajajo v Erbilu.
Glej ga, zlomka, nato so si Nemci zaradi umiritve razmer premislili in se odločili ostati. Mi pa smo se odločili, da se naši vojaki vrnejo domov. V novicah tega dne smo lahko gledali predsednika države in ministra Erjavca s svojima štaboma v jutranjem videopogovoru z vojaki, kar naj bi nam dalo zaupanje in vero, da so vsi okej, država pa skrbi zanje. Minister in načelnica generalštaba sta tisti dan tudi sporočila, da se strinjata, da ocena glede varnosti vojakov izpred dveh dni – da so torej vojaki na varnem – ni bila napačna. Zakaj torej odhod, če so bili na varnem?
Minister za obrambo je odločitev o odhodu sprva pojasnjeval kot relokacijo, pozneje smo dobili novo informacijo, da gre v resnici za rotacijo. Kakor koli že imenujemo ta manever, se je iz resnične skrbi za varnost vojakov sprevrgel v resničnosti šov, v katerem je akterje bolj kot kaj je prav in razumno, gnala želja po medijski bližini in nabiranju političnih točk. Kaj se zgodi s slabimi igralci v takšnih šovih, je danes jasno tudi tistim, ki jih nikoli niso gledali.
Da o tridnevnem komunikacijskem kaosu ne izgubljam besed. Ena sama Neomajna (ne)odločenost.
