NA KOŽO
Kolumna Darinke Pavlič Kamien: Sejem politikov
Za številne obiskovalce je to običajen sejem, ki bo kmalu praznoval šesto desetletje obstoja.
Odpri galerijo
Če bi preteklo soboto obiskali Gornjo Radgono, ne bi mogli mimo osrednjega dogodka tega mesta sejmov in penine. Kmetijskega sejma. Dež je kisal priprave na odprtje, blato na travnatih parkiriščih, nov asfalt le pred vhodom, kjer so pričakovali pomembne goste. Za številne obiskovalce je to običajen sejem, ki bo kmalu praznoval šesto desetletje obstoja. Pa vendar tja vrejo ministri, župani, poslanci, se rokujejo, slikajo in uživajo v svoji pomembnosti. Odprtje pod šotorom, govorci vsi po vrsti vedno znova polnijo čas s poimenskimi pozdravi pomembnežev, kot da bi si prisotni morali zapomniti, kdo vse je tam. Vmes cvetke, ko vsak govorec malo priredi seznam pozdravljenih, nekateri celo izgubijo kompas, ko vinsko kraljico pozdravijo pred direktorico združenja kmetijskih in živilskih podjetij, ki so steber dejavnosti, ki ji je sejem namenjen.
Prej je to sejem politike kot kmetijstva, bi rekli. Lani je gostil Kitajce, letos Makedonijo. Govor za govorom. Trenutki balkanskega – makedonskega melosa, mimogrede, prišli so iz Kranja. Starejši so to razumeli, mlajši so gledali v prazno ob tem delčku zgodovine, ki ni več njihov.
Ko je po dveh urah sejem končno odprl uglajen predsednik mladih kmetov, je postalo jasno, da ni namenjen temu, da bi si sami pridelali čim več hrane. Nadaljujemo populistično zgodbo, ki se vleče že od osamosvojitve. Namesto celotnega kmetijstva, torej vseh proizvajalcev hrane, poveličujemo le del njih. Male, najbolj številne sicer, a po tržnih deležih ne prevladujoče, saj večina njihovih pridelkov ne seže do uradnih tržnih kanalov. Zato so skromni tudi njihovi prispevki v proračun, celo nesorazmerni v primerjavi s skrbjo, ki jo uživajo s strani politike. Čudno, a nič hudega, bi lahko rekli, če temu pomenu ne bi sledile zahteve, da se tudi nekaj več kot pet odstotkov državne zemlje, ki jih obdelujejo kmetijska podjetja, razdeli kmetom. Nihče ne omeni produktivnosti in amaterizma, ki roko na srce najbolj pesti slovensko kmetijstvo. Kot da bi bilo povsem vseeno, koliko hrane si pridelamo. Da le podpore pridejo v prave roke.
Prej je to sejem politike kot kmetijstva, bi rekli. Lani je gostil Kitajce, letos Makedonijo. Govor za govorom. Trenutki balkanskega – makedonskega melosa, mimogrede, prišli so iz Kranja. Starejši so to razumeli, mlajši so gledali v prazno ob tem delčku zgodovine, ki ni več njihov.
Ko je po dveh urah sejem končno odprl uglajen predsednik mladih kmetov, je postalo jasno, da ni namenjen temu, da bi si sami pridelali čim več hrane. Nadaljujemo populistično zgodbo, ki se vleče že od osamosvojitve. Namesto celotnega kmetijstva, torej vseh proizvajalcev hrane, poveličujemo le del njih. Male, najbolj številne sicer, a po tržnih deležih ne prevladujoče, saj večina njihovih pridelkov ne seže do uradnih tržnih kanalov. Zato so skromni tudi njihovi prispevki v proračun, celo nesorazmerni v primerjavi s skrbjo, ki jo uživajo s strani politike. Čudno, a nič hudega, bi lahko rekli, če temu pomenu ne bi sledile zahteve, da se tudi nekaj več kot pet odstotkov državne zemlje, ki jih obdelujejo kmetijska podjetja, razdeli kmetom. Nihče ne omeni produktivnosti in amaterizma, ki roko na srce najbolj pesti slovensko kmetijstvo. Kot da bi bilo povsem vseeno, koliko hrane si pridelamo. Da le podpore pridejo v prave roke.
