Kolumna Dejan Vodovnika: Roboti na glasbeni lestvici

To, da večina slovenskih glasbenikov, napol glasbenikov in internet zvezdnikov svoje stvaritve ustvarja zgolj s pomočjo računalnikov, veliko manj pa s pomočjo, zamera gor ali dol, pameti, je vsesplošno znano. Dokler poslušalstvo to sprejema, kupuje in se navdušuje, dotlej pač naj. Ostaja pa vprašanje: ali lahko robot resnično napiše, ustvari boljšo pesem kot ta pravi oz. živi muskontar? O tem vprašanju bodo razpravljali na prihajajoči mednarodni avtorski in ustvarjalni konferenci, ki bo v neschengenskem Zagrebu konec meseca. Spraševali se bodo tudi, ali vsesplošna digitalizacija in umetna inteligenca vplivata na zdajšnje lestvice poslušanosti in kdo ima od tega največ koristi.

Pravijo, da bodo v prihodnosti namesto nas odločitve sprejemali stroji. Kakšen je in kakšen bo dejanski vpliv njihove pameti na naše življenje? Kaj sistemi algoritmov pomenijo za našo zasebnost, za našo intimo in našo družbo? Kako nadzorovati njihovo delovanje? Kaj njihova pamet pomeni za našo pamet? Pač veliko vprašanj in glasba v tem kontekstu ni izvzeta.
Leta 2016 je glasbena industrija doživela tehnološki pretres. Pesem Break Free z albuma I Am AI je postala prva, za katero je glasbeno kompozicijo spisala umetna inteligenca.

Naš cilj je pisati glasbo tako dobro kot John Williams in ki zato zveni, kakor da bi bila posneta v studiu Abbey Road in bi jo produciral Quincy Jones. Očitno še nismo tam. Tako je o glasbi, ki jo komponira umetna inteligenca, dejal filmski skladatelj Drew Silverstein in direktor zagonskega podjetja Amper Music, ki s pomočjo tehnologije piše glasbo za televizijske nadaljevanke, videoposnetke, računalniške igre in filme. Pred tremi leti so šli korak naprej in so v sodelovanju z glasbenico Taryn Southern (sicer znano osebnostjo youtuba) izdali prvo pesem, ki jo je spisala umetna inteligenca. Umetnica je združila svoje besedilne in glasovne melodije, glasbo pa je ustvarila umetna inteligenca. Singel z albuma je po izidu dosegel več kot 300.000 ogledov na youtubu.

In tako smo prešli v dobo, ko bi se lahko zgodilo, da bi tudi glasbenike – kot mnoge pred njimi – nadomestili roboti, je slišati. Strah ni iz trte izvit.

Na marsikaterem področju je tehnologija že prekosila človeka. Ampak ironično, je pisala revija Verge, umetna inteligenca v glasbeni industriji ni nič novega. Že v 50. letih prejšnjega stoletja so skladatelji eksperimentirali s pisanjem glasbe s pomočjo naključnih statističnih modelov. Nekaj ​​desetletij pozneje je David Bowie delal z nekdanjim univerzalnim glasbenim združenjem CTO Ty Roberts. Da bi zgradil program Verbasizer – Bowie, je vanj vnesel 25 stavkov in besednih skupin, ki jih je program nato naključno prerazporedil v nove, potencialno pomembne lirične kombinacije. »Če hočem, lahko v Verbasizer ponovno vnesem emocionalno kakovost ali jo odvzamem, medtem ko program piše samega sebe,« je dejal Bowie v dokumentarcu Inspirations. Z drugimi besedami, Bowie je to kaotično umetno inteligenco videl kot sredstvo za povzdigovanje, in ne dušenje svoje umetnosti – in v končni fazi uporabil številne rezultate Verbasizerja v svoji ikonični Berlinski trilogiji (Berlin Trilogy) albumov v poznih sedemdesetih letih, o kateri mnogi menijo, da so njegovo najboljše delo.

In danes? Denar pač vodi posel in zato ga številne založbe, platforme za spletno predvajanje glasbe, zagonska podjetja in drugi vlagajo vse več v umetno inteligenco, ki bi proizvajala glasbo za množice.

In množica niti več ne ve, kaj je ustvarila umetna inteligenca, kaj pa človeška pamet; tiste nekaj, ki je je še ostalo. Je pa najbolj žalostno, da s tehnologijo obsedeni veliko raje poslušajo in klikajo umetno sterilno glasbo kot pa tisto iz ta prave glave. Ko številni orgazmično poskakujejo pod odrom pevca ali pevke, ki je svoj nastop oddelal/a na playback, pa je to le dokaz več za tako trditev.