NA KOŽO
Kolumna Dejana Vodovnika: Agresija in zveri
Zaradi nekaj bolnih v glavi postaja nenadzorovana agresija precejšen del našega – ne le športnega – vsakdana.
Odpri galerijo
Disciplinski sodnik Nogometne zveze Slovenije je po nedavnem krogu Prve lige Telekom Slovenije denarno kazen naložil Mariboru, Olimpiji in Muri, ki bodo moral zaradi nešportnega in neprimernega vedenja navijačev v blagajno nogometne zveze odšteti skupaj dobra dva tisočaka evrov.
Z navijači je res hudič. Pretepajo se, žalijo, prižigajo prepovedne bakle, klubi (no, sponzorji) zaradi njih plačujejo kazni. In nikomur nič. Prihodnjič spet. O navijačih iz naše južne sosede sicer ne bi rad izgubljal preveč prostora, vendar le kot ocvirk. Pretepajo se vsepovsod, pod tribunami, na cesti, na postajališčih. In to le zato, ker nekdo nosi grb enega, drug pa drugega kluba. Čez dan ali dva pa vsi skupaj dvigujejo roke v ustaški pozdrav.
Oni dan sem posedal v enem od ljubljanskih lokalov, ko sta vanj vstopila dva fanta, stara kakih 25, morda 26 let. Eden je bil oblečen v majico nogometnega kluba Barcelona, drugi Reala iz Madrida. Mirno sta pila svoj kozarec osvežitve, nekaj klepetala in vrgla oko na televizijsko dogajanje. Seveda, le kateri lokal nima televizije, na kateri se predvaja kak športni dogodek pod pokroviteljstvom loterij? Nato sta odšla. Mirno! Skorajda objeta!
»Sprašujem se, ali je mogoče kjer koli sredi Ljubljane ali Maribora videti, da za isto mizo sedita navijača ljubljanske Olimpije in Maribora; seveda oblečena vsak v svojo športno opravo,« je rekel znanec in prekinil moj molk.
»V Madridu mogoče, v Ljubljani ali Mariboru nemogoče,« je dejal kolega in mimogrede navrgel, kako na dirkah formule ena skupaj po tratah ob dirkališču poležavajo in pijejo pir navijači Kimija, Lewisa ali Valtterija.
Zaradi tistih nekaj sicer bolnih v glavi ter obremenjenih zaradi grbov na športnih majicah in njihove pritlehnosti vse skupaj spominja na kanale nenadzorovane agresije, ki postaja precejšen del našega – ne le športnega – vsakdana.
Agresija, ki je ne kanaliziramo, ni nevarna zgolj ljudem, temveč tudi deželam, pravijo strokovnjaki. V ljudeh ugaša upanje, in ko sonce zaide, v temi pridejo zveri na plan, poje Vlado Kreslin. Žal je teh zveri vse več. Se pa bojim, da jih bo še več, saj se močno slinijo že, ko vidijo koga z majico, ki jim ni pogodu. Kaj šele, ko izgovori kako napačno besedo.
Z navijači je res hudič. Pretepajo se, žalijo, prižigajo prepovedne bakle, klubi (no, sponzorji) zaradi njih plačujejo kazni. In nikomur nič. Prihodnjič spet. O navijačih iz naše južne sosede sicer ne bi rad izgubljal preveč prostora, vendar le kot ocvirk. Pretepajo se vsepovsod, pod tribunami, na cesti, na postajališčih. In to le zato, ker nekdo nosi grb enega, drug pa drugega kluba. Čez dan ali dva pa vsi skupaj dvigujejo roke v ustaški pozdrav.
Oni dan sem posedal v enem od ljubljanskih lokalov, ko sta vanj vstopila dva fanta, stara kakih 25, morda 26 let. Eden je bil oblečen v majico nogometnega kluba Barcelona, drugi Reala iz Madrida. Mirno sta pila svoj kozarec osvežitve, nekaj klepetala in vrgla oko na televizijsko dogajanje. Seveda, le kateri lokal nima televizije, na kateri se predvaja kak športni dogodek pod pokroviteljstvom loterij? Nato sta odšla. Mirno! Skorajda objeta!
»Sprašujem se, ali je mogoče kjer koli sredi Ljubljane ali Maribora videti, da za isto mizo sedita navijača ljubljanske Olimpije in Maribora; seveda oblečena vsak v svojo športno opravo,« je rekel znanec in prekinil moj molk.
»V Madridu mogoče, v Ljubljani ali Mariboru nemogoče,« je dejal kolega in mimogrede navrgel, kako na dirkah formule ena skupaj po tratah ob dirkališču poležavajo in pijejo pir navijači Kimija, Lewisa ali Valtterija.
Zaradi tistih nekaj sicer bolnih v glavi ter obremenjenih zaradi grbov na športnih majicah in njihove pritlehnosti vse skupaj spominja na kanale nenadzorovane agresije, ki postaja precejšen del našega – ne le športnega – vsakdana.
Agresija, ki je ne kanaliziramo, ni nevarna zgolj ljudem, temveč tudi deželam, pravijo strokovnjaki. V ljudeh ugaša upanje, in ko sonce zaide, v temi pridejo zveri na plan, poje Vlado Kreslin. Žal je teh zveri vse več. Se pa bojim, da jih bo še več, saj se močno slinijo že, ko vidijo koga z majico, ki jim ni pogodu. Kaj šele, ko izgovori kako napačno besedo.
