NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Analogna kura ali digitalno jajce?
Da bi pa še sami kaj svojega zaigrali, pa je brez zveze, ker je na svetu že vse narejeno!
Odpri galerijo
Klemen Klemen: »Brez čustev, brez občutka razsoje, s fleksarco režem lobanjo na dvoje …« FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Takole mi je oni dan pripovedoval Kreativni škrat. Bil sem v dilemi, ali naj se smejim ali jočem. Sem mu pa pritrdil, da očitno res obstaja planet za zadet. Tukaj in zdaj!
--
»Ni kaj. Sodim v staro šaro glasbenega ustvarjanja. Se mi je že nekaj časa dozdevalo, sedaj sem dobil potrditev.
Po naključju sem se zapletel v pogovor z mladci, ki so rojeni v tem tisočletju. Prijetna debata, sicer nekoliko digitalno zveneča, skrajšave, kratice, tujke, vsi po vrsti neločljivi od telefona in brez njega gotovo izgubljeni. Sem pomislil: Tudi mi smo imeli v njihovih časih skrajšave, kratice in tujke. S kolegi smo se dogovorili za prvo dvoje, da smo kje na obali morja rezultirali s 'strastno tujko' v temni noči, ah, zašel sem, starec senilni.
Zdaj pa zares. Trije takšni fantje so me kontaktirali zaradi oglasa, prodaje starega kosa glasbila, ki je zadnjih deset let spet pridobilo na ceni. Moj oglas so našli v 0,235 milisekunde. In sedem minut po oddaji oglasa na spletu so bili že na telefonski zvezi. Tu so bili pravzaprav počasni, zmedel jih je moj kontaktni podatek – telefonska številka. To je nekaj, česar sploh več ne uporabljajo. Imajo svoje žblj, mnj, frž, etc. kanale, socialne mreže in okna, skozi katere živijo in delujejo.
A kakor koli. Naslednji korak, da naj pridejo na moja vrata in zadevo fizično preizkusijo, je bil za njih pravi podvig. Pa ne iskanje naslova, saj jim navigacija, street wiew itd., ne dela težav. Totalen problem jim je osebni stik, pogled v oči. Stisk roke. No, za tesnobne občutke tega zadnjega in najtežjega koraka jih je odrešila epidemija. Sedaj se ni treba več rokovati. Celo prepovedano je. In komaj čakajo še ukrep, ko bomo morali imeti z masko zakrite tudi oči. Pogled iz oči v oči jim predstavlja vse večjo težavo. Če bo youngsterska Mesečnica organizirala referendum o prenehanju nošnje protizakonitih in protiustavnih mask, bo Mesec presenečen, ko bodo Digitalci izglasovali obvezno nošnjo mask tudi prek oči. Personalna, svobodna in demokratična odločitev za burko. Ali kot pravi Klemen Klemen; 'dej mi še skalpel, da izrežem ven oči, preveč slabga so vidle na svetu, zdej bodo v temi. Brez čustev, brez občutka razsoje, s fleksarco režem lobanjo na dvoje …'
Potem stopimo v kevder, moj privatni kreativni bunker. Tipčki se spogledajo. Huuudoo! Isto kot pri enih, ki so jih obiskali včeraj. Zaradi nakupa bobnov. Pa jih vprašam, če imajo bend. Ne še. Sedaj ga ustvarjajo. Čeprav se z musko ukvarjajo že sedem let. Aja? Kako pa ste se ukvarjali z muziko sedem let brez inštrumentov? Gledajo me malo postrani in povedo, da valjda s kompi. Loopi, sampli, generiranjem že posnetega.
Simpatični so mi. Pa jih pobaram, zakaj so se odločili, da gredo na analogno sceno. Odgovori mi njihov glavni – heker. Sploh niso vedeli, kaj je generator glasbe. Oni so mislili, da je glasba stvar kompjuterja. Njim je izvor glasbe kompjuter. Potem pa so v neki garaži našli neke starce, ki so z inštrumenti oponašali zvoke kompjuterja.
Obnemel sem. Se šalijo? Gledali so me v oči in priznali, da mislijo in govorijo resno. Koncerti, na katere so hodili, so bili brez glasbenikov. DJ in kaki plesalci. Pa showlight scena pa kemikalije v žili. Spoti, ki so jih gledali na netu, niso imeli glasbenikov. Ena persona, retuša, narcisizem, batki in bicepsi, efekti, plesna spremljava … in to je to.
In kaj boste igrali, jih vprašam. Bo to vaša avtorska glasba, še vprašam. Spogledujejo se med seboj in glavni odgovori, da to, da bodo z inštrumenti igrali to, kar sicer igra kompjuter, je že dovolj dober štos. Da bi pa še sami kaj svojega zaigrali, pa je brez zveze, ker je na svetu že vse narejeno! Njihov performerski štos bo v tem retro analognem načinu glasbe!
Ne dojamem. Še po tem, ko so odcolali 200 evrov za starodobno mašino in popolnoma fascinirani odšli, sem ure in ure tuhtal. Ni jim treba ustvarjati ničesar 'svojega'. Gotovo bodo v teh časih bolje plačani za ponaredke in povrhu vsega se jim ne bo treba ubadati s tegobami, ki jih prestajajo originalni romantiki, ki se še vedno ukvarjajo s čustvi in spoznanji. Njihov retro look v kombinaciji z bicepsi, batki, kemikalijami in zamenjavo realitete stvarnega in digitalnega sveta bo deloval na stare lajne. Analogna kura ali digitalno jajce?
Planet za zadet.«
Dan se je bližal koncu. Bolj kot strinjati se s Kreativnim škratom res ne bi mogel. Pa saj se drugi tudi, samo si tega javno ne upajo priznati! Sebi in drugim!
--
»Ni kaj. Sodim v staro šaro glasbenega ustvarjanja. Se mi je že nekaj časa dozdevalo, sedaj sem dobil potrditev.
Po naključju sem se zapletel v pogovor z mladci, ki so rojeni v tem tisočletju. Prijetna debata, sicer nekoliko digitalno zveneča, skrajšave, kratice, tujke, vsi po vrsti neločljivi od telefona in brez njega gotovo izgubljeni. Sem pomislil: Tudi mi smo imeli v njihovih časih skrajšave, kratice in tujke. S kolegi smo se dogovorili za prvo dvoje, da smo kje na obali morja rezultirali s 'strastno tujko' v temni noči, ah, zašel sem, starec senilni.
Da bi pa še sami kaj svojega zaigrali, pa je brez zveze, ker je na svetu že vse narejeno!
Zdaj pa zares. Trije takšni fantje so me kontaktirali zaradi oglasa, prodaje starega kosa glasbila, ki je zadnjih deset let spet pridobilo na ceni. Moj oglas so našli v 0,235 milisekunde. In sedem minut po oddaji oglasa na spletu so bili že na telefonski zvezi. Tu so bili pravzaprav počasni, zmedel jih je moj kontaktni podatek – telefonska številka. To je nekaj, česar sploh več ne uporabljajo. Imajo svoje žblj, mnj, frž, etc. kanale, socialne mreže in okna, skozi katere živijo in delujejo.
A kakor koli. Naslednji korak, da naj pridejo na moja vrata in zadevo fizično preizkusijo, je bil za njih pravi podvig. Pa ne iskanje naslova, saj jim navigacija, street wiew itd., ne dela težav. Totalen problem jim je osebni stik, pogled v oči. Stisk roke. No, za tesnobne občutke tega zadnjega in najtežjega koraka jih je odrešila epidemija. Sedaj se ni treba več rokovati. Celo prepovedano je. In komaj čakajo še ukrep, ko bomo morali imeti z masko zakrite tudi oči. Pogled iz oči v oči jim predstavlja vse večjo težavo. Če bo youngsterska Mesečnica organizirala referendum o prenehanju nošnje protizakonitih in protiustavnih mask, bo Mesec presenečen, ko bodo Digitalci izglasovali obvezno nošnjo mask tudi prek oči. Personalna, svobodna in demokratična odločitev za burko. Ali kot pravi Klemen Klemen; 'dej mi še skalpel, da izrežem ven oči, preveč slabga so vidle na svetu, zdej bodo v temi. Brez čustev, brez občutka razsoje, s fleksarco režem lobanjo na dvoje …'
Klemen Klemen: »Brez čustev, brez občutka razsoje, s fleksarco režem lobanjo na dvoje …« FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
Potem stopimo v kevder, moj privatni kreativni bunker. Tipčki se spogledajo. Huuudoo! Isto kot pri enih, ki so jih obiskali včeraj. Zaradi nakupa bobnov. Pa jih vprašam, če imajo bend. Ne še. Sedaj ga ustvarjajo. Čeprav se z musko ukvarjajo že sedem let. Aja? Kako pa ste se ukvarjali z muziko sedem let brez inštrumentov? Gledajo me malo postrani in povedo, da valjda s kompi. Loopi, sampli, generiranjem že posnetega.
Simpatični so mi. Pa jih pobaram, zakaj so se odločili, da gredo na analogno sceno. Odgovori mi njihov glavni – heker. Sploh niso vedeli, kaj je generator glasbe. Oni so mislili, da je glasba stvar kompjuterja. Njim je izvor glasbe kompjuter. Potem pa so v neki garaži našli neke starce, ki so z inštrumenti oponašali zvoke kompjuterja.
Obnemel sem. Se šalijo? Gledali so me v oči in priznali, da mislijo in govorijo resno. Koncerti, na katere so hodili, so bili brez glasbenikov. DJ in kaki plesalci. Pa showlight scena pa kemikalije v žili. Spoti, ki so jih gledali na netu, niso imeli glasbenikov. Ena persona, retuša, narcisizem, batki in bicepsi, efekti, plesna spremljava … in to je to.
In kaj boste igrali, jih vprašam. Bo to vaša avtorska glasba, še vprašam. Spogledujejo se med seboj in glavni odgovori, da to, da bodo z inštrumenti igrali to, kar sicer igra kompjuter, je že dovolj dober štos. Da bi pa še sami kaj svojega zaigrali, pa je brez zveze, ker je na svetu že vse narejeno! Njihov performerski štos bo v tem retro analognem načinu glasbe!
Snemalna miza allen & heath SQ6. Slika je ilustrativna. FOTO: ALEN & HEATH
Ne dojamem. Še po tem, ko so odcolali 200 evrov za starodobno mašino in popolnoma fascinirani odšli, sem ure in ure tuhtal. Ni jim treba ustvarjati ničesar 'svojega'. Gotovo bodo v teh časih bolje plačani za ponaredke in povrhu vsega se jim ne bo treba ubadati s tegobami, ki jih prestajajo originalni romantiki, ki se še vedno ukvarjajo s čustvi in spoznanji. Njihov retro look v kombinaciji z bicepsi, batki, kemikalijami in zamenjavo realitete stvarnega in digitalnega sveta bo deloval na stare lajne. Analogna kura ali digitalno jajce?
Planet za zadet.«
Dan se je bližal koncu. Bolj kot strinjati se s Kreativnim škratom res ne bi mogel. Pa saj se drugi tudi, samo si tega javno ne upajo priznati! Sebi in drugim!
