NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Barski glasbenik, ki se je vpisal med legende
Ko je sklenil kariero barskega glasbenika, se je kot eden izmed prvih Slovencev podal na podjetniško pot.
Odpri galerijo
V javnem zavodu Arboretum Volčji Potok so nedavno odprli razstavo o družini Souvan in parku, ki ga je tam ustvarila. Souvanov park sicer zavzema osrednji del današnjega Arboretuma in je historično jedro zavarovane kulturne dediščine državnega pomena.
Souvanovi so imeli posestvo v lasti od leta 1882 do 1946. Velik ustvarjalni podvig Lea Souvana, ki je ustvaril park po pravilih angleškega krajinskega parka, so v Arboretumu Volčji Potok prvič predstavili jeseni 2017. Takratna razstava je zdaj razširjena v multimedijsko predstavitev. Ta vključuje celostensko projekcijo arhivskih fotografij, ki ilustrirajo rast in oblikovanje parka od leta 1898 do 1942. Zgodbe treh ključnih oseb iz Souvanovega parka so predstavljene v zamišljenih osebnih izpovedih. Ferdinandu Souvanu, Heleni Souvan in Leu Souvanu lahko obiskovalec prisluhne v ločenih prezentacijah. Dodanih je nekaj predmetov, od katerih vsak po svoje osvetli življenje družine v večkulturnem okolju takratne Ljubljane, Kranjske in Slovenije, v katero je bila sicer družina aktivno vpeta od prihoda prvega Souvana v Ljubljano naprej. Almi Souvan, veliki, sicer enostranski ljubezni Josipa Murna, je posvečeno posebno prizorišče, kjer lahko obiskovalec séde pred kamin in prisluhne Murnovim stihom.
Je pa torej še en del, povezan s Souvanovimi, ki oživlja spomin na rojstvo slovenskega besedilopisca, skladatelja, harmonikarja in podjetnika Ferryja Souvana (1919–1972).
Ferdinand (pozneje Ferry) Souvan se je rodil 1. maja 1919 v Volčjem Potoku. Študiral je na Poslovni univerzi Luigi Bocconi v Milanu, kjer je najprej diplomiral, pozneje pa tudi doktoriral iz ekonomije. V severnoitalijanski industrijski prestolnici se je lahko spoznal s sodobno zabavno glasbo velikega sveta. V Ljubljano se je vrnil v prelomnem času – leta 1945. Zaradi študija v Italiji je bil sumljiv povojnim oblastem, ki so ga za nekaj časa celo zaprle, vendar mu kakršnega koli sodelovanja z okupatorjem niso mogli dokazati. Tako mu je namesto poslovne kariere v nadaljevanju življenjske poti uspela glasbena.
Glasba se je iz hobija spremenila v poklicno pot, ki ga je na srečo tudi izjemno veselila. Ko je sklenil kariero barskega glasbenika, se je kot eden izmed prvih Slovencev podal na podjetniško pot. Kot je zapisal Marko Kumer v zloženki, »so se v slovensko zavest neizbrisno vtisnila besedila Ferryja Souvana za prve Avsenikove uspešnice, omenimo Tam, kjer murke cveto, Večer na Robleku, Na mostu in številne druge. Neprecenljiv je njegov delež pri porajanju zlate dobe slovenske popevke. Že v petdesetih letih je duhovito priredil nekatere svetovne uspešnice: vsi si še danes popevamo in požvižgavamo Moj črni konj (ne rabi uzde), ki jo je v prepeval Rafko Irgolič. Tudi za zgodnje festivale slovenske popevke je prispeval skladbice, kot so Z Mojco plesal bi cha-cha-cha ali Ko bi enkrat še. Kamniku se je poklonil s swingovsko inštrumentalno skladbo Deklica iz Kamnika in z besedilom za uspešnico Ansambla Borisa Franka Katrca iz Kamnika.«
O Avsenikih pa: k pisanju za ta ansambel ga je povabil Vilko Ovsenik, s katerim se je Ferry dobro poznal. Eno prvih besedil je bilo Tam, kjer murke cveto, za katero je navdih dobil med obiskom doline Drage. In zdaj še anekdota. V prvi verziji besedila je Ferry napisal: »Tam, kjer encijan rdeč, ves prešerno dehteč, nežno vabi ...« Avseniki so po celonočnem snemanju končno posneli skladbo, nato pa jih je klical zaskrbljeni Ferry, ki je ugotovil, da je encijan modre barve. Besedilo so spremenili v »Tam, kjer encijan plav, ves prešerno bahav, nežno vabi ...« Tako je tudi ostalo.
Koliko spomina na Ferryja Souvana je na slovenski glasbeni sceni še ostalo, pa je neko povsem drugo vprašanje. Odgovoru pa se, kdo bi vedel zakaj, številni najraje izogibajo.
Souvanovi so imeli posestvo v lasti od leta 1882 do 1946. Velik ustvarjalni podvig Lea Souvana, ki je ustvaril park po pravilih angleškega krajinskega parka, so v Arboretumu Volčji Potok prvič predstavili jeseni 2017. Takratna razstava je zdaj razširjena v multimedijsko predstavitev. Ta vključuje celostensko projekcijo arhivskih fotografij, ki ilustrirajo rast in oblikovanje parka od leta 1898 do 1942. Zgodbe treh ključnih oseb iz Souvanovega parka so predstavljene v zamišljenih osebnih izpovedih. Ferdinandu Souvanu, Heleni Souvan in Leu Souvanu lahko obiskovalec prisluhne v ločenih prezentacijah. Dodanih je nekaj predmetov, od katerih vsak po svoje osvetli življenje družine v večkulturnem okolju takratne Ljubljane, Kranjske in Slovenije, v katero je bila sicer družina aktivno vpeta od prihoda prvega Souvana v Ljubljano naprej. Almi Souvan, veliki, sicer enostranski ljubezni Josipa Murna, je posvečeno posebno prizorišče, kjer lahko obiskovalec séde pred kamin in prisluhne Murnovim stihom.
Je pa torej še en del, povezan s Souvanovimi, ki oživlja spomin na rojstvo slovenskega besedilopisca, skladatelja, harmonikarja in podjetnika Ferryja Souvana (1919–1972).
Ferdinand (pozneje Ferry) Souvan se je rodil 1. maja 1919 v Volčjem Potoku. Študiral je na Poslovni univerzi Luigi Bocconi v Milanu, kjer je najprej diplomiral, pozneje pa tudi doktoriral iz ekonomije. V severnoitalijanski industrijski prestolnici se je lahko spoznal s sodobno zabavno glasbo velikega sveta. V Ljubljano se je vrnil v prelomnem času – leta 1945. Zaradi študija v Italiji je bil sumljiv povojnim oblastem, ki so ga za nekaj časa celo zaprle, vendar mu kakršnega koli sodelovanja z okupatorjem niso mogli dokazati. Tako mu je namesto poslovne kariere v nadaljevanju življenjske poti uspela glasbena.
Glasba se je iz hobija spremenila v poklicno pot, ki ga je na srečo tudi izjemno veselila. Ko je sklenil kariero barskega glasbenika, se je kot eden izmed prvih Slovencev podal na podjetniško pot. Kot je zapisal Marko Kumer v zloženki, »so se v slovensko zavest neizbrisno vtisnila besedila Ferryja Souvana za prve Avsenikove uspešnice, omenimo Tam, kjer murke cveto, Večer na Robleku, Na mostu in številne druge. Neprecenljiv je njegov delež pri porajanju zlate dobe slovenske popevke. Že v petdesetih letih je duhovito priredil nekatere svetovne uspešnice: vsi si še danes popevamo in požvižgavamo Moj črni konj (ne rabi uzde), ki jo je v prepeval Rafko Irgolič. Tudi za zgodnje festivale slovenske popevke je prispeval skladbice, kot so Z Mojco plesal bi cha-cha-cha ali Ko bi enkrat še. Kamniku se je poklonil s swingovsko inštrumentalno skladbo Deklica iz Kamnika in z besedilom za uspešnico Ansambla Borisa Franka Katrca iz Kamnika.«
O Avsenikih pa: k pisanju za ta ansambel ga je povabil Vilko Ovsenik, s katerim se je Ferry dobro poznal. Eno prvih besedil je bilo Tam, kjer murke cveto, za katero je navdih dobil med obiskom doline Drage. In zdaj še anekdota. V prvi verziji besedila je Ferry napisal: »Tam, kjer encijan rdeč, ves prešerno dehteč, nežno vabi ...« Avseniki so po celonočnem snemanju končno posneli skladbo, nato pa jih je klical zaskrbljeni Ferry, ki je ugotovil, da je encijan modre barve. Besedilo so spremenili v »Tam, kjer encijan plav, ves prešerno bahav, nežno vabi ...« Tako je tudi ostalo.
Koliko spomina na Ferryja Souvana je na slovenski glasbeni sceni še ostalo, pa je neko povsem drugo vprašanje. Odgovoru pa se, kdo bi vedel zakaj, številni najraje izogibajo.