NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Basi in basi
Z majhnimi črkami vabijo Pankrti, Elvis Jackson, Dan D, Nina Pušlar, z malo večjimi morda Jan Plestenjak, Vlado Kreslin, Siddharta, Big foot mama, z ogromnimi pa Tony Cetinski, Senidah, Relja Popović, Crvena jabuka, Lidija Bačić …
Odpri galerijo
Jan Plestenjak. FOTO: JOŽE SUHADOLNIK
»Pred nekaj leti mi je odličen slovenski glasbenik v lipovi senci pravil naslednjo zgodbo: Bilo je martinovo in njegova žena je izrazila željo, da skupaj obiščeta martinovanje v starem mestnem jedru. Hja, to so bili časi veseljačenja in koncertiranja brez mask in PCT-pogojev. No, moj prijatelj, glasbenik, ni bil najbolj navdušen nad ženino iniciativo, a kot pravi slovenski mož je na koncu moral popustiti. Za ljubi mir v hiši.
Zvečer sta se družno znašla na prizorišču vinskega praznika, ki je blagoslavljal odličen letnik. Razposajeni ljudje, trezni in okajeni, so plesali, se veselili in skupaj z ansamblom, ki je imel nalogo vzdrževanja dobrega vajba, družno prepevali znane uspešnice. Moj prijatelj, glasbenik, se je po stari muzikontarski navadi umaknil v kot, tja nekam k mixpultu, in pozorno gledal in poslušal glasbo. Večino ekipe na odru je poznal. Oni pa njega še toliko bolj, saj velja za avtoriteto in referenco na domači in svetovni glasbeni sceni. Sound menda ni bil slab, čudil se je zgolj glasbenemu okusu benda, ki je v veliki večini preigraval glasbo nekdanje skupne države. Bend je neumorno igral. Ob hrvaških, srbskih, bosanskih se je sem ter tja znašla tudi kaka domača in praviloma požela največji odziv. A kljub temu je bila domača zgolj vsaka deseta. Zakaj?
Sledil je glasbeni odmor. Čas za počitek izvajalcev in vse bolj okajenih plesalcev. Kitarist skupine je prišel do kolega glasbenika, ki ga je seveda dobro poznal in cenil. Vesel je bil obiska eminentnega ustvarjalca in zanimalo ga je, kako se referenčnemu glasbeniku vse skupaj zdi. Strokovnjak mu je izrekel pohvalo; 'Vse štima. Morda imate le malo preveč ta spodnjih!' Kitarist skupine je nemudoma pobaral tonskega tehnika, da je eminentni glasbenik izrazil mnenje, da imajo preveč basov! In tehnik je začel popravljati generalno zvočno sliko z analizerjem in equalizerji. Moj znanec se je prijel za glavo; 'Ne, nisem rekel, da je preveč basov, pač pa sem hotel povedati, da igrate morda malce preveč 'ta spodnje', južne glasbe!' Vsi skupaj so se nasmejali simpatičnemu nesporazumu. Bil je smešen zaplet, ki pa v svojih globinah nosi sled globokega
spoznanja v letu 2021.
Kako je z (B)basi danes? Po enoletnem postu glasbenih dogodkov v živo sem oni dan opazoval plakate, ki vabijo na 'restart', ponovni zagon glasbenih dogodkov. Pa tudi veselic, ohceti, koncertov, klasične glasbe, narodnjakov, domačih in 'ta spodnjih'. Prebiral sem internetna obvestila, kjer se je oglaševalo vnovične nastope starih znancev. Z majhnimi črkami vabijo Pankrti, Elvis Jackson, Dan D, Nina Pušlar …. z malo večjimi morda Jan Plestenjak, Vlado Kreslin, Siddharta, Big foot mama … z ogromnimi pa Tony Cetinski, Senidah, Relja Popović, Crvena jabuka, Lidija Bačić. In brez dvoma v to kategorijo spada še Luka Basi. Ni mi bilo jasno. Kdo za vraga je Luka Basi?
Izvedel sem od svojega kolega, eminentnega glasbenika. Očitno je Basi novi ljubljenec slovenskega poslušalca. Zakaj? Ker obvlada 'ta spodnje'. Kakopak drugače. Velikost črk na plakatu se meri s količino ta spodnjih. In v količini izlitega bratstva i jedinstva v izvedenih melodijah. Tu je absolutni zmagovalec Luka. Ne Dončić. Basi.
My name is Luka. A kje tiči velika past Basija in njegovih ta spodnjih? Njegovi poslušalci ne hodijo več v šolo, ampak u školu. Obvladajo široki 'L', in se oblačijo v plastične starlete in klonirane fuzbalerje.
Moj prijatelj, vrhunski glasbenik, ni del restarta. Kljub temu da je svetovno cenjen inštrumentalist. Pošali se, da je razlika med njim in kakim kitaristom, ki igra 'ta spodnje' ali ta zahodne v tem, da on obrača tisoč akordov pred tremi poslušalci, medtem ko kitarist ta spodnje ali ta zahodne kategorije obrača tri akorde pred tisoč poslušalci.
Tako je to v Sloveniji in na slovenski glasbeni sceni. Nad nami visijo basi, igramo punk in poslušamo žene.
Vaš Kreativni škrat!«
Zvečer sta se družno znašla na prizorišču vinskega praznika, ki je blagoslavljal odličen letnik. Razposajeni ljudje, trezni in okajeni, so plesali, se veselili in skupaj z ansamblom, ki je imel nalogo vzdrževanja dobrega vajba, družno prepevali znane uspešnice. Moj prijatelj, glasbenik, se je po stari muzikontarski navadi umaknil v kot, tja nekam k mixpultu, in pozorno gledal in poslušal glasbo. Večino ekipe na odru je poznal. Oni pa njega še toliko bolj, saj velja za avtoriteto in referenco na domači in svetovni glasbeni sceni. Sound menda ni bil slab, čudil se je zgolj glasbenemu okusu benda, ki je v veliki večini preigraval glasbo nekdanje skupne države. Bend je neumorno igral. Ob hrvaških, srbskih, bosanskih se je sem ter tja znašla tudi kaka domača in praviloma požela največji odziv. A kljub temu je bila domača zgolj vsaka deseta. Zakaj?
Sledil je glasbeni odmor. Čas za počitek izvajalcev in vse bolj okajenih plesalcev. Kitarist skupine je prišel do kolega glasbenika, ki ga je seveda dobro poznal in cenil. Vesel je bil obiska eminentnega ustvarjalca in zanimalo ga je, kako se referenčnemu glasbeniku vse skupaj zdi. Strokovnjak mu je izrekel pohvalo; 'Vse štima. Morda imate le malo preveč ta spodnjih!' Kitarist skupine je nemudoma pobaral tonskega tehnika, da je eminentni glasbenik izrazil mnenje, da imajo preveč basov! In tehnik je začel popravljati generalno zvočno sliko z analizerjem in equalizerji. Moj znanec se je prijel za glavo; 'Ne, nisem rekel, da je preveč basov, pač pa sem hotel povedati, da igrate morda malce preveč 'ta spodnje', južne glasbe!' Vsi skupaj so se nasmejali simpatičnemu nesporazumu. Bil je smešen zaplet, ki pa v svojih globinah nosi sled globokega
spoznanja v letu 2021.
Kako je z (B)basi danes? Po enoletnem postu glasbenih dogodkov v živo sem oni dan opazoval plakate, ki vabijo na 'restart', ponovni zagon glasbenih dogodkov. Pa tudi veselic, ohceti, koncertov, klasične glasbe, narodnjakov, domačih in 'ta spodnjih'. Prebiral sem internetna obvestila, kjer se je oglaševalo vnovične nastope starih znancev. Z majhnimi črkami vabijo Pankrti, Elvis Jackson, Dan D, Nina Pušlar …. z malo večjimi morda Jan Plestenjak, Vlado Kreslin, Siddharta, Big foot mama … z ogromnimi pa Tony Cetinski, Senidah, Relja Popović, Crvena jabuka, Lidija Bačić. In brez dvoma v to kategorijo spada še Luka Basi. Ni mi bilo jasno. Kdo za vraga je Luka Basi?
Izvedel sem od svojega kolega, eminentnega glasbenika. Očitno je Basi novi ljubljenec slovenskega poslušalca. Zakaj? Ker obvlada 'ta spodnje'. Kakopak drugače. Velikost črk na plakatu se meri s količino ta spodnjih. In v količini izlitega bratstva i jedinstva v izvedenih melodijah. Tu je absolutni zmagovalec Luka. Ne Dončić. Basi.
My name is Luka. A kje tiči velika past Basija in njegovih ta spodnjih? Njegovi poslušalci ne hodijo več v šolo, ampak u školu. Obvladajo široki 'L', in se oblačijo v plastične starlete in klonirane fuzbalerje.
Moj prijatelj, vrhunski glasbenik, ni del restarta. Kljub temu da je svetovno cenjen inštrumentalist. Pošali se, da je razlika med njim in kakim kitaristom, ki igra 'ta spodnje' ali ta zahodne v tem, da on obrača tisoč akordov pred tremi poslušalci, medtem ko kitarist ta spodnje ali ta zahodne kategorije obrača tri akorde pred tisoč poslušalci.
Tako je to v Sloveniji in na slovenski glasbeni sceni. Nad nami visijo basi, igramo punk in poslušamo žene.
Vaš Kreativni škrat!«
