Kolumna Dejana Vodovnika: Bojan

Način gledanja risank se je od časov Loleka in Boleka, ki sta že zdavnaj prestopila polstoletni starostni prag, pa Pata in Mata, Čebelice Maje, Profesorja Baltazarja, Palčka Smuka in drugih risanih likov zelo spremenil. Nekoč so jih otroci gledali le med jutranjim Živžavom ob sobotah in nedeljah dopoldne ali pa zvečer, tistih deset minut, preden so si zajčki Mikija Mustra v Cikcaku umili zobe in naznanili, da je čas za spanje. Danes so na voljo ves dan.

Spomnim se, da smo včasih gledali tudi risanko Medved Bojan, ki je bila »slovenski proizvod«.

Obstaja 36 epizod risank Medved Bojan (v javnosti se je tako ali tako ustalilo le ime Bojan), ki so bile posnete med letoma 1978 in 2000, v produkciji Filmskega sklada Republike Slovenije in TV Ljubljana, pozneje TV Slovenija. Ob številnih drugih sta bila stalna ustvarjalca risanih filmov Branko Ranitović in Dušan Povh, avtor glasbe za te štiri- do petminutne risanke pa je bil Mojmir Sepe (pozneje tudi Lado Jakša). V »tistih« letih je bila prav risanka Medved Bojan eden tistih filmskih izdelkov (hm, Socialistične republike Slovenije), ki je nakazoval, da je sodelovanje med filmom in televizijo teklo brez večjih zapletov, prodaja je bila uspešna in navzočnost slovenskih filmov na domačih in uglednih mednarodnih festivalih je znotraj Jugoslavije izzivala nemalo zavisti. Zavist je, po besedah poznavalcev iz tistega časa, dosegla vrhunec leta 1988, ko so Jugoslavijo februarja na festivalu v Berlinu zastopali štirje filmi, dva v uradnem tekmovalnem programu (Hudodelci in Oblast) in dva v otroškem (risanki Medved Bojan), vsi štirje slovenski. Kratek film Oblast, ki je postal prodajna uspešnica, je prejel celo zlatega medveda. Tudi Medved Bojan je bil deležen pohval in (vsaj ustnih) priznanj.

Risanke imajo danes še svoje občinstvo in so na voljo ves dan. Na raznih ekranih, ekrančkih, prenosnih tablicah in napravah najrazličnejših vrst. Več ko jih je, več so z našimi otroki. Navsezadnje pride staršem vsaka minuta miru prav, in le naj zaslon opravlja njihovo delo.

Z malo dobre volje in nekaj zdrave pameti lahko v risankah najdemo veliko dobrega. Otroci so se tako od nekdaj učili tuje jezike. In se bržkone še danes. Vendar obstaja tudi zanimivejša (bizarnejša!) plat.

Primer številka 1: risanka Dragon Ball Z ima na milijone oboževalcev med otroki, očitno pa tudi nekaj med nekoliko večjimi in bolj kosmatimi ljudmi. Med slednjimi je nedvomno neimenovani možakar iz tajske province Nakhon Pathom, ki si je dal telo prekriti s podobami iz omenjene risanke. Na svoje tetovaže je tako ponosen, da sploh ne mara nositi majice. Seveda pritegne največ pozornosti prav med otroki, medtem ko so starši do možakarja več kot zadržani.

Primer številka 2: parček iz Kanade je pred časom svojo kuhinjo preuredil v kopijo kuhinje iz priljubljene risanke Simpsonovi. Posnemala sta prav vse, od modro-rumene šahovnice tal do zaves s storži koruze. Marcia in njen fant Joel sta takrat pojasnila, da sta se za poklon svoji najljubši risanki odločila, potem ko je napočil čas za prenovo njunega doma v Calgaryju. »Nekega dne sva dobila zamisel, zakaj ne bi svoje kuhinje spremenila v kuhinjo Simpsonovih,« sta pojasnila in se zapisala v svet vsakdanje bizarnosti.

Risanka Medved Bojan še živi v nekje na kletnih policah – ali kjer koli že – na Kolodvorski 2–4. Do otrok pride le s težavo. Morda zgolj ob različnih posebnih priložnostih, kot so pred časom v enem od odgovorov na vprašanje Nine iz Ljubljane, ki je spraševala, ali bi bilo mogoče spet kje videti omenjeno risanko, odgovorili s slovenske nacionalke.
In tako številni slovenski »risani junaki« ostajajo pokopani v kolektivnem spominu.