Kolumna Dejana Vodovnika: Bolna kreativnost

Tokrat je moj Kreativni škrat jezen. Jezen, da kar sopiha. Ko se je umiril, mi je pripovedoval: »Zadnje dni in noči sem bivakiral po slovenskih bolnišnicah in ambulantah. Najprej zaradi očeta, kasneje pa še zaradi svojih tegob, ki so spominjale na covid ali kako še manj razumljivo nevšečnost. Kot vedno sem bil kreativen in raziskovalen tudi v vlogi pacienta.


Najprej naj povem, da v tem trenutku vklapljam vso svojo kreativnost v napor, da realno ocenim svoje bolnišnične izkušnje. Fenomen zdravstva in dohtarjev je namreč v tem, da ko jih čakamo in moledujemo, naj nam v hudih urah pomagajo, so dostikrat arogantni in zajebani. Lahko jih kolnemo in si želimo, da jim pes vrt poserje, a ko nas po petih urah nerazumljivega čakanja le pokličejo v ordinacijo, smo jih veseli kot isti pes frišne kosti.

Bil sem na urgenci in čakal dvakrat po skoraj osem ur. In nisem bil rekorder.

Tam sem spoznal nekaj ubogih ljudi, ki so čakali na prvi stik z zdravnikom več kot dvanajst ur. Da ne bo pomote, v čakalnici ni bilo gneče. Nekaj ne štima. Gospod, ki je imel nameščen urinski kateter, je dve uri prosil in moledoval mimoidoče, da mu polno vrečko zamenjajo. Šele četrti poskus, z zadnjim medicinskim bratom na praksi, ga je odrešil muke in bolečin. Prej pa dve zdravnici ošabni in pišmeuhovski, da človeka stisne pri srcu.

Ob dolgem čakanju in opazovanju premnogih monitorjev, ki so prikazovali napredek čakajočih na rešitev, sem kalkuliral, da je bilo tisto noč v obravnavi kakih 50–60 bolnikov. Za njih pa je skrbelo kakih petdeset uslužbencev. Zdravnikov, sester, čistilk, varnostnikov … In sem tuhtal. Je normalno, da je treba na prvi pregled, merjenje tlaka, odvzem krvi in urina in končno anamnezo zdravnika čakati 12 ur? Ob tem pa naj povem, da se je v istem času dogajala mala interna žurka ob nekem rojstnem dnevu, da sem spoznal najpočasnejše administrativne delavce in delavke, da sem se čudil digitaliziranemu sistemu, ki obravnava številke in ne več ljudi.

Naj mi ne zameri tisti 'zadnji' medicinski tehnik, ki je pristopil srčno in pomagal. Pa še kak tak. Ampak večina tam navzočih zdravnikov in zdravnic si zasluži en temeljit psihopregled. Mali bogovi v belih haljah imajo več kot očiten problem. Mnogi med njimi odigravajo vlogo rešiteljev, supermanov, ki ti lahko pomagajo, če si dovolj na tleh. In če prosiš. In ob tem jim prihaja. Naj me koklja brcne, če sem se v tem svojem spoznanju zmotil.

Bogokletno bo tole. Ampak novodobni dohtarčki in dohtarce so patološki narcisi. V veliki večini. To se da videti na daleč. Odigravajo svoje namišljene filmske vloge, zamaknjeno žive v namišljenem filmu, kjer so dobili vlogo velikega rešitelja. Zvezde Netflixovih in HBO-jevih dohtarskih serij so mnogi med njimi. Več kot očitno. Spreletel me je srh. Gre za nove generacije zdravnikov, ki so zgolj vmesni člen med nekdanjimi srčnimi in poklicanimi zdravniki in časom, ki prihaja, ko bodo paciente sprejemali in zdravili roboti!!! Ti današnji novinci v belih haljah so nekaj vmes. Še vedno so ljudje, a delujejo robotsko!

Ko sem nočno medicinsko seanso ves zaspan in zmečkan zaključil, sem se moral lotiti svojih dopoldanskih službenih obveznosti. Nimam privilegija zaposlitve za nedoločen čas, kjer en kihec zadostuje za teden bolniške. In tako me je pot vodila v par državnih uradov, kjer sem spet čakal in moledoval, da mi državna administracija izda nekaj potrdil, mnenje in napotilo. In naletel sem na isto patologijo. Igre pomembnosti. Zvezde državnih šalterjev so mi pomagale do klika v glavi. Dojel sem, v čem je point. Redno zaposleni državni uslužbenci, naj bodo zdravniki, policaji, pravniki, sekretarji, referenti, inšpektorji, uradniki ... morajo glumiti neprestano reševanje težav. Producirati zaplete in težave, tudi če jih realno ni, da s to igro opravičujejo smiselnost in pomen svojega delovnega mesta, ki ga država v okviru debirokratizacije za nobeno ceno ne sme ukiniti. Gre za službico!
No, to pa je bolna kreativnost!

Za zaključek bi se zahvalil in opravičil par tistim, ki so še ostali ljudje. Vsem preostalim dohtarjem, asistentom, uradnikom, vratarjem, sekretarjem, ki mislijo, da se zaradi njih in njihove službice svet vrti, pa sporočam: 'Niste kreativni!'«

Nato je moj Kreativni škrat odsopihal naprej. Da se sprosti in da bo čim dlje od nekreativnih državnih uslužbencev.