Kolumna Dejana Vodovnika: Če nas Turki napadejo

Škrat ne more iz svoje kože! Ko sva se spet srečala, je nadaljeval zgodbo prejšnjega tedna: »Zadnjič sem razmišljal o slovenski televizijski kinoprodukciji. Torej o filmih, ki v vsebinskem smislu niso samozadostni, ampak se v svoji zgodbi, pripovedi naslanjajo na že obstoječ medijski fenomen. Praviloma televizijski.

Danes bi se pozabaval s politično in strateško proizvodnjo vse bolj popularnih televizijskih (in platformskih) nadaljevank, ki v zadnjem desetletju uspevajo kot jagode ob obilici sonca in vode. V tujini so tovrstne nadaljevanke iz soja odrskih luči dodobra izrinile klasične filme. Najboljši igralci, scenaristi, režiserji in producenti brez zadrege delujejo na novem področju. In treba je priznati, da na vrhunskem nivoju.


Tudi v podalpskem Hollywoodu je zadnja leta občutiti tak trend. Medtem je slovenska filmska produkcija pokopala sama sebe. Zadnje leto je agonijo umiranja na vso srečo presekal aktualni pristojni minister, ki je zaprl pipico državnih sredstev, namenjenih slovenskemu filmu. Sledila sta vik in krik vedno istih prejemnikov državnih sredstev za film, ki pa so v zadnjih petih letih resnično producirali zgolj še vsebinsko lobotomijo. V tem smislu je Vasko Simoniti otrok, ki je prvi jasno in javno vzkliknil, da je slovenski filmski Cesar – gol.

Isti minister obljublja, po ureditvi kaotičnih (in skoraj javno incestnih) »filmskih« razmer, več denarja za slovenski film, pošteno dodeljevanje finančnih sredstev po vsebini in ne več po obrazih in oploditev tovrstne produkcije z dodatnimi denarji. Gre za resno napoved, ki bo lahko dolgoročno pozitivno vplivala na ozdravitev na smrt bolnega pacienta. Kdo ve? Morda se cehu čudežno kažejo boljši časi. Je moč verjeti v boljše čase? Upamo. Kljub temu pa velja opozoriti na nekaj neumnosti, ki se že kažejo.

Javno financirana RTV SLO se je na svetovni trend produkcije resnih nadaljevank odzvala s konstantno produkcijo domačih kriminalnih zgodb. Jezero, V imenu ljudstva, Primeri inšpektorja Vrenka ... ne bomo jamrali in šimfali. Od solidnega do dobrega.

Žal nekoliko kisel občutek, ko RTV SLO kuje v zvezde najslabšega od naštetih izdelkov, za najboljšega med njimi pa skoraj nima promocije in dobre besede. Da o cenovnih parametrih naštetih treh niti ne izgubljam besed. Najboljša je najcenejša.
Medtem Pro plus z vsemi svojimi izdajatelji plačljivih programov lomasti po svoje. Na najbolj gledanem programu si sledijo enake žajfnice. Vsebinsko prazne tekmujejo v poštirkanosti malomeščanov na vasi, neavtentičnih kostumih, neavtentičnih odnosih, narečjih in v ostrini slike in zvoka, ki pripovedujeta NIČ. Morda velja pohvaliti zgolj nekaj manjših projektov na »plačljivo plačljivih« platformah Pro plusa, ki nakazujejo prihajajočo pomlad?

No, vse skupaj se je začelo v Goriških brdih s Štorijo. Planet TV je pravzaprav prebudil desetletje dremajočo sceno in vrgel rokavico »velikima dvema«. Doživeli smo vsaj dve leti normalne konkurenčnosti, ki bi morala funkcionirati »per se«. Čakamo novo vodstvo RTV SLO, ki bo za javni denar letvice vsebinske kakovosti postavila tako visoko, da komercialni tekmeci ne bodo mogli niti pomisliti na dremež ali celo kartelni dogovor o pobiranju denarja na konstantno neumen in poceni domač ali tuji program. Hrvaški, turški, indijski, kitajski ...


Naša država in naš jezik si zaslužita svoje vsebine na svetovni ravni. Če tega ne bomo imeli, bo umanjkanje domačih vsebin nadomestila tuja vsebina, ki bo narod zasužnjila in ga pobebavila do te mere, da bodo naši otroci Čin-pina, Feng-šuin, Mahararbatha in Ozem Jurija Kozjaka in njegovo prebujajoče spoznanje razumeli kot izdajstvo.
To, kar gledamo, je to, kar živimo! Zato smela državna politika naredi vse, da narod ohrani identiteto, jezik, pesem, kulturo. Da se vsaj delno upre največjim, ki osvajanja tujih ozemelj že dolgo ne prakticirajo več s topovi in tanki, ampak s kibernetskim nadzorom naših misli in medijskim vsiljevanjem tujega kulturnega konteksta.

Provokacija kot lakmusov papir? Ko bi nas Turki dandanes, kot že tolikokrat, spet napadli, bi se slovenski borci na južni meji kaj čudno gledali, ko bi slovenska dekleta svojim turškim idolom na mostu prek Kolpe ponujale slastne »p/ot/*čke.«

Ko sem odhajal s srečanja s Kreativnim škratom, se mi je mudilo. Pred TV! Morda me čaka kako presenečenje.