Kolumna Dejana Vodovnika: Cepljena kreativnost

Cepljenje in necepljenje je v zadnjem epidemično nekreativnem času velik hit in osrednja tema pogovorov za omizji vseh vrst. Tudi moj Kreativni škrat se je tokrat obregnil ob to temo.


Takole mi je zaupal:
»V svoj poštni nabiralnik sem dobil pismo ministra Janeza Poklukarja in Milana Kreka, direktorja Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Vabita me k cepljenju proti COVID-19. Napisala sta, da je pandemija korenito spremenila naša življenja. In da nam znanstvena in medicinska stroka ponujata rešilno bilko, to je cepivo proti COVID 19. Sledi še povabilo na 'cepilna mesta, pomoč gasilcev pri cepljenju, pa pot do cepiva prek osebnega zdravnika. Ponuja se tudi organizirane prevoze na cepljenja in celo cepljenje na domu.' Organizacija in efektivnost, ki v naših krajih nista samoumevni. Zanimivo in pohvalno. Tudi pri nas znamo biti organizirani.
Da ne bo dileme; cepljenje osebno podpiram in omenjena gospoda občudujem v njunem prizadevanju za ohranjanje znosnosti epidemije. Moti pa me precej pobalinsko obnašanje mojih sodržavljanov in sodržavljank. Sam se še nisem cepil, a na cepljenje bom odšel takoj, ko Milan in Janez svoje visokoorganizacijske sposobnosti usmerita v reševanje ene zanimive tegobe, ki se mi vrti po glavi. In verjamem, da nisem edini, ki razmišljam na tak način.

Vse življenje sem izločenec. Privatnik, s. p.-jevec, kulturnik. Le sedem let sem delal v redni državni službici in se skoraj razvadil ob urejenih prostorih, optimalnih delovnih razmerah, sindikatih, ki skrbijo za moje pravice, regres, božičnico. Tudi če smo delali narobe ali slabo, smo vedno dobili plače. Noro, kaj omogoča zaposlitev za nedoločen čas. Prvorazrednost.
Potem sem zajadral na svoje. Državi sem plačeval za svojo socialo, zdravstvo in davke do zadnjega stotina. Od iste države pa sem kot drugorazrednež kasiral predvsem počasnost, nemogoče pogoje, striktne globe ob najmanjši davčni napakici. Itd. Zaposloval sem. In za sodelavce in njihove plače krepko nakazoval v vse državne sklade in blagajne.
Ko se je zgodila kaka nevšečnost /včasih tudi zaradi slabega dela nedotakljivih državnih uradnikov/, smo ostali brez dela. In brez plač. Plače delavcem sem plačal iz svojih prihrankov ali najetega kredita, ki sem ga seveda vrnil z obrestmi. Nikoli nisem dobil državne pomoči. Tudi če sem na kolenih prosil.

Zdaj držim v rokah vabilo na cepljenje, z Janezovo in Milanovo prošnjo, naj pomagam reševati to isto državo, ki se je znašla v škripcih pandemije. Ja, ni problema, šel se bom cepit. A bom strikten. Cepil se bom, ko bodo cepljeni vsi tisti, ki dobivajo plače, tudi ko so doma in nič ne delajo. Cepil se bom, ko boste cepljeni vsi politiki, zdravniki, vse medicinske sestre, vsi učitelji in učiteljice, vsi policisti in vojaki, vsa državna in občinska administracija, vsi trgovci državnih in paradržavnih trgovskih podjetij. Predvsem tisti, ki ste dnevno v stiku z ljudmi. Vi se cepite prvi, ker to priporoča država, ki je vaš delodajalec. Cepite se tisti, ki to od vas zahteva vaš delodajalec. Tudi če je privatnik. Cepite se najprej vsi tisti, ki dobite plačo vsak mesec, tudi če je država v minusu, ali ste na čakanju itd. Za vse vas prvorazredne je poskrbela država. Zato jo ubogajte.

Poznam brezskrbno zaposlene prvorazrednike, ki gobezdajo prek te države, se ji posmehujejo, jo goljufajo z lažnimi potrdili o prebolelosti, testiranju ali cepljenju. Obenem pa prirejajo pijanska praznovanja bizarnih rojstnih dni, se opijajo in objemajo ob hrvaškem morju. In gobezdajo prek države, ki jih hrani. Ti bodo jeseni prinesli v svoje varne službice nove viruse. Skoraj nalašč, da bodo spet na plačanem čakanju, na 80-odstotni plači, na subvencijah, na proračunu, ki ga polni – kdo?
Jaz! In meni podobni drugorazredniki. Vedno smo zadnji v vrsti ugodnosti in zaščite pravic. Delamo, samoumevno, dvanajst ur dnevno, nimamo sindikatov in regresa in božičnic. Bolezni, tudi raka, prebijemo brez dneva bolniške.

Zato naj mi Milan in Janez ne zamerita, če bom s cepljenjem še malo počakal. Tako kot sem zadnji pri koritu državnih ugodnosti, bom med zadnjimi tudi na cepilnem mestu. Kljub temu da podpiram cepljenje.
Jaz sem pač vedno zadnji,« je meni, že zdavnaj cepljenemu in zdaj čakajočemu na tretji, osvežilni odmerek, še zaupal moj spoštovanja vredni kreativno necepljeni Kreativni škrat.