Kolumna Dejana Vodovnika: Črni in rdeči advent

Glasba Wolfganga Amadeusa Mozarta v adventnem času v baziliki sv. Križa v Firencah ni primerna. Tako je po poročanju avstrijske tiskovne agencije utemeljil pater Paolo Bocci, vodja cerkve, v kateri so vsako leto 5. decembra, na Mozartov rojstni dan, izvedli koncert z glasbo tega salzburškega skladatelja in okrog 1500 poslušalci.

Koncert z Mozartovim Rekviemom in motetom Ave Verum Corpus, ki ga je vsako leto organizirala Fundacija Opera Santa Croce, izvedel pa ga je firenški komorni orkester z dirigentom Giuseppejem Lanzetto, bodo prestavili v Cenacolo, ki pa sprejme le 300 poslušalcev. Poleg tega ne bo več brezplačen, saj bo vstopnica znašala deset evrov. Izkupiček bo šel v dobrodelne namene.

Vodja bazilike Santa Croce, glavne frančiškanske cerkve v Firencah, je pojasnil, da Mozartov Rekviem ne ustreza duhu adventa in ga zato v cerkvi ni mogoče izvesti. Pater je sicer zanikal ugibanje, da koncertu v baziliki nasprotuje zato, ker je bil Mozart prostozidar. Bocci je že nekaj mesecev vodja cerkve, v kateri so v zadnjih petih letih ob Mozartovem rojstnem dnevu pripravili koncert v čast skladatelju, je poročala agencija.

Na njegovo odločitev se je nemudoma odzval svetovno znani dirigent Riccardo Muti. »Prostozidarske lože so imele zelo drugačen pomen v Mozartovem času, kot ga imajo danes,« je komentiral v intervjuju za milanski dnevnik Corriere della Sera. Boccijeva odločitev je izzvala tudi kritiko člana firenškega mestnega sveta, pristojnega za kulturo, Tommasa Sacchija. »Genij, kakršen je Mozart, ne bi smel postati tema polemike. Santa Croce je ena najstarejših cerkva v Firencah, polna zgodovine in umetnosti, in Rekviem je bil v zadnjih letih vedno uspešno izveden,« je dejal Sacchi.

Takole pač imajo v realkapitalističnih Firencah. Tudi pri nas smo imeli nekaj podobnega. Pesem Sveta noč, blažena noč pa je bila glavna igralka.

Od takrat, ko je melodija navdušila rečnega kapitana in njegovo družino, so minila leta, danes jo pozna ves svet, pojejo pa jo v več kot 200 različnih jezikih.

Še sredi osemdesetih let prejšnjega stoletja pa je bila prav ta pesem pri nas na javnih mestih – razen v cerkvi – tako rekoč strogo prepovedana. Na slovenskih tleh si je ni upal nihče posneti na nosilec zvoka, na radijski postaji se ni nikoli predvajala, božič pa je bil v Sloveniji in Jugoslaviji delovni dan. Kar zadeva Sveto noč, je prvi prodor v slovenske domove uspelo narediti Slovenskemu oktetu, ki je veliko nastopal v tujini – verjetno celo več kot doma. In kot vedo povedati pevci, so člane predvsem naši izseljenci v ZDA in Kanadi kar naprej dražili, da si od cerkvenih pesmi upajo prepevati le Gallusove. No, pa se je zgodilo, da je pevec okteta Tone Kozlevčar, ki je bil menda znan kot mož dejanj, po enem takih gostovanj odšel k »tovarišu Kocijančiču, ki je imel na skrbi verske skupnosti, ter ga prosil za dovoljenje, da bi oktet posnel Sveto noč. Kocijančič si je vzel štirinajst dni za premislek, nazadnje pa je tiho privolil, pod dvema pogojema: da za ploščo ne bo nobenih reklamnih oglasov in da njemu oktet ob smrti zapoje ob grobu. Bil je pač velik oboževalec petja te izvrstne zasedbe.

Kot pravijo viri, je Slovenski oktet potem božične pesmi nemudoma posnel, veliko vinilno ploščo (deset tisoč izvodov) so poslušalci pokupili v nekaj dneh. Plošča je potem komajda dohajala povpraševanje in zagotovo je bil to eden od najboljših poslov tistega časa.

Pa še to: na nacionalnem radiu so bile božične pesmi celo v obdobju uvajanja demokracije prepovedane. In ko je eno od božičnih cerkvenih pesmi eden od radijskih glasbenih urednikov kljub vsemu predvajal (ob tretji uri zjutraj), si je prislužil srečanje z disciplinsko komisijo.

Hja, Mozart in Firence so pač amaterji v primerjavi z dogajanjem ob rdečem adventu v naših ne-zgolj-glasbenih Butalah na tej strani Alp. Aleluja!