Kolumna Dejana Vodovnika: Čudežni prah

Tako mi pravi Kreativni škrat: »RTV SLO se je pred kratkim pravdala z Natalijo Verboten o avtorstvu narodno-zabavne glasbene oddaje. Kolikor sem seznanjen, je Verbotnova tožbo dobila. Nikoli ne bomo vedeli, kaj ji je bilo ukradeno, če sploh kaj. In za kaj smo bili gledalci prikrajšani.

Nekaj zadnjih petkovih večerov smo ljubitelji domačega glasbenega ustvarjanja deležni nove oddaje. Ker se v Sloveniji redko zgodi kaj zanimivega, je tokrat treba izdaviti pohvalo RTV SLO za prijetno in tehnično dobro izvedeno oddajo, ki je več kot dobrodošla. Voditelja delujeta sproščeno in simpatično, koncept je enostaven in obenem svež, tehnično je narejena na visokem nivoju, skupina, ki nastopa v živo, je odlična. Manjka le gledalstvo v živo, kar pa se bo, verjetno, kmalu spremenilo. In dobili bomo več kot solidno glasbeno zabavo in izobrazbo.

V eni zadnjih oddaj sem opazoval, poslušal in pozneje razmišljal o poteh in stranpoteh slovenske glasbene ustvarjalnosti. Medtem ko je v oddaji blestel medijsko ustvarjalni presežek slovenske scene zadnjih let, je tam tudi prezentiral svojo novo avtorsko stvaritev. Po ogledu oddaje z družinskimi prijatelji sem se odpeljal domov in v več kot enournem srfanju po radijskih kanalih skoraj nisem slišal domače pesmi. Izjema je bila Smolarjeva Jaz sem nor in Lovšinova Pejva punca v južne kraje. Poskusil sem si v spomin priklicati melodijo ali kak stavek stvaritve novodobnega ustvarjalca, pa mi ni prišlo.
In sem tuhtal. Novodobni 'avtor', ki je v razvedrilni oddaji RTV SLO predstavil svoj novi hit, v katerega je vstavil vse obrtniško in tehnološko znanje sveta, v resnici ni imel kaj povedati. Kot je v enem zadnjih intervjujev dejal pokojni Mojmir Sepe, 'v Sloveniji avtorstvo trpi zaradi umanjkanja avtorstva!' Povedano drugače. Smolar in Lovšin se nista poslužila visokotehnoloških prijemov aranžiranja in produciranja glasbe, ker jima ni bilo treba. En sam stavek v njunih pesmih prinaša toliko zgodbe, kulture, čustev, hrepenenja, da je konec koncev čisto vseeno, na kaj je pesem odigrana in kako je zapeta. V Lovšinovem primeru ji celo male disonance in disharmonije nič ne škodijo. Prej koristijo. V primeru novodobnega všečkarja iz elitnega petkovega termina pa vsi tehnološki prijemi in perfektnost izvedbe nič ne pomagajo. Ničesar si nisem zapomnil, nič me ni pritegnilo. Zakaj? Zato ker tudi všečkarja v fazi ustvarjanja ni pritegnilo čisto nič drugega kot komercialni namen.

Hudo! Menda je, po podatkih Sazasa in IPF, na listi uspešnih slovenskih 'ustvarjalcev' vse več neznanih imen, celo psevdonimov, ki jih nihče ne pozna in seveda tudi izvajalci niso. To so 'biznis entitete', ki so pogruntale, da je dobro biti prijatelj lastnikov radijskih in teve postaj, ki te za prijateljstvo veliko vrtijo, na drugi strani pa so avtorska in izvajalska izplačila s strani Sazasa in IPF seveda odvisna od prisotnosti v medijih. Tak model je menda že običajen na komercialnih medijih, seli pa se, menda, tudi na nacionalne medije. Špekuliram. Je mogoče, da se lastniki pravic in lastniki medijev, ali glasbeni uredniki, dogovarjajo o količini rotacij in si izplačila avtorskih in izvajalskih pravic celo delijo?

V Ameriki so takšne poskuse že pred desetletji ustavljali in ustavili. Tudi z zapornimi kaznimi. Pri nas se o tem le šepata. Ker če bi kdo od ustvarjalcev dreznil v to gnezdo, bo gotovo takoj odstranjen z vseh medijskih kanalov in bo posledično ostal brez nadomestil za medijsko uporabo svojih del, dolgoročno pa ga bo zaradi odsotnosti v medijih doletela pozaba.
Komercialne radijske mreže se vse bolj koncentrirajo. Izbor pesmi se oži. Kmalu bomo na vseh radijskih postajah in televizijah gledali in poslušali le še izbor glasbenih poslovnežev in všečkarjev. Posel.

Upam, da je petkova glasbena oddaja nacionalne TV-hiše zgolj začetek resne in strateške obravnave domače glasbene ustvarjalnosti. Zelo pomembno in državotvorno je, da ohranimo domačo ustvarjalnost, jezik in raznolikost. Ob pop oddaji si želimo še kaj o alternativi, rocku, folk in etno glasbi. Pa klasiki. In vse skupaj naj vodi zgolj ena misel. Obstajamo in rastemo le, ko smo originalni, drugačni, samosvoji in s takšnim pristopom postanemo posledično tudi napredni. Sliši se noro, ampak skoraj popolno svobodo je moč doseči le v funkcionalnem redu in ob upoštevanju že znanih in preizkušenih pravil.«

Je še kaj treba dodati? Mislim, da ne!