NA KOŽO
Kolumna Dejana Vodovnika: Daljnogled za nazaj
Le koga, za vraga, še zanima brskanje po obzorju in tisto, kar bi nam lahko približalo prihodnost. Raje se vračamo v preteklost.
Odpri galerijo
Bil je 2. oktober prestopnega leta 1608, flamski oz. holandski optik Hans Lippershey pa se je oglasil pri uradniku v pisarni, nedaleč od jezu na reki Amstel, in mu pod nos pomolil papir. Uradnik je brez zahtev po dodatni dokumentaciji in izjavah strokovnjakov nanj pritisnil pečat, in optični instrument, ki ga danes poznamo kot daljnogled, je bil patentiran.
Le kdo pri nas, v sprti kolesarski deželici, še uporablja daljnogled, da bi z njim brskal po obzorju in morda opazil, kaj se nam pripravlja? No, morda so le še lovci tisti, ki ga vzamejo v roke, ali pa kak malce usekan sosed, ki z njim na očeh opreza za bujno sosedo iz sosednjega bloka …
Drugi se raje ozirajo nazaj, v preteklost, ali pa se, kot tiste afriške sive papige iz angleškega živalskega vrta, ki so jih morali umakniti izpred oči javnosti zaradi preklinjanja pred obiskovalci, dokazujejo pred narodom.
Po eni strani je povsem razumljivo, da je vedno manj takih, ki bi oprezali po obzorju ali želeli vedeti, kaj nas čaka jutri. Morda jih je strah, da jih bodo označili kot vizionarje, za te pa je pokojni »starosta slovenske politike« in eden od očetov samostojne Slovenije France Bučar dejal, da se jih je treba bati.
Zato se velika večina dandanes raje ukvarja z dogodki ob neznanem času, na neznanem kraju, v neznanih okoliščinah in pod okriljem neznanega Boga ali v kakem znanem kraškem vinogradu s pomenljivim imenom Devica Marija. In tako lahko v živo spoznamo številne, z izvoljenci ljudstva na čelu, na nogah stoječe dokaze za pravilnost Einsteinove relativnostne teorije, saj je vse z našimi vrlimi izbranci brez Arhimedove oporne točke, vse je relativno, dvomljivo, zmuzljivo in tako naprej.
Daljnogled prav danes slavi 412. rojstni dan. Instrument flamskega optika Lippersheyja je bil daljnosežen dosežek. Pri nas pa postaja vse manj pomemben. Le koga, za vraga, še zanima, kar koli bi nam lahko približalo prihodnost. In vse bolj postajamo podobni akterjem z znane ladje.
Le dva dni pred tem, ko so zagledali zemljo in je Krištof Kolumb z daljnogledom zaskrbljen stal na krovu ladje, mu je član posadke rekel: »Sramota, da takole blodimo po morju, ne da bi vedeli, kje je kaj.« »Dobro vem, kje je kaj,« je odgovoril Kolumb, »skrbi me le, kje smo mi.«
Le kdo pri nas, v sprti kolesarski deželici, še uporablja daljnogled, da bi z njim brskal po obzorju in morda opazil, kaj se nam pripravlja? No, morda so le še lovci tisti, ki ga vzamejo v roke, ali pa kak malce usekan sosed, ki z njim na očeh opreza za bujno sosedo iz sosednjega bloka …
Drugi se raje ozirajo nazaj, v preteklost, ali pa se, kot tiste afriške sive papige iz angleškega živalskega vrta, ki so jih morali umakniti izpred oči javnosti zaradi preklinjanja pred obiskovalci, dokazujejo pred narodom.
Po eni strani je povsem razumljivo, da je vedno manj takih, ki bi oprezali po obzorju ali želeli vedeti, kaj nas čaka jutri. Morda jih je strah, da jih bodo označili kot vizionarje, za te pa je pokojni »starosta slovenske politike« in eden od očetov samostojne Slovenije France Bučar dejal, da se jih je treba bati.
Zato se velika večina dandanes raje ukvarja z dogodki ob neznanem času, na neznanem kraju, v neznanih okoliščinah in pod okriljem neznanega Boga ali v kakem znanem kraškem vinogradu s pomenljivim imenom Devica Marija. In tako lahko v živo spoznamo številne, z izvoljenci ljudstva na čelu, na nogah stoječe dokaze za pravilnost Einsteinove relativnostne teorije, saj je vse z našimi vrlimi izbranci brez Arhimedove oporne točke, vse je relativno, dvomljivo, zmuzljivo in tako naprej.
Daljnogled prav danes slavi 412. rojstni dan. Instrument flamskega optika Lippersheyja je bil daljnosežen dosežek. Pri nas pa postaja vse manj pomemben. Le koga, za vraga, še zanima, kar koli bi nam lahko približalo prihodnost. In vse bolj postajamo podobni akterjem z znane ladje.
Le dva dni pred tem, ko so zagledali zemljo in je Krištof Kolumb z daljnogledom zaskrbljen stal na krovu ladje, mu je član posadke rekel: »Sramota, da takole blodimo po morju, ne da bi vedeli, kje je kaj.« »Dobro vem, kje je kaj,« je odgovoril Kolumb, »skrbi me le, kje smo mi.«
