NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Dvoličnost in pi**e
Se bo končno javno le oglasil kak televizijec, urednik, voditelj in povedal nekaj na temo lastne istospolnosti? Ali pa igralci? Filmski in gledališki?
Odpri galerijo
Omar Naber. Je ali ni gej? FOTO: MEDIASPEED.net
Glasbenik Omar Naber, ki ima med svojim občinstvom številne oboževalke, je pred nekaj dnevi dvignil nemalo prahu, ko je na družabnem omrežju objavil fotografijo, na kateri se objema z moškim. »Jaz in moj lubek,« je pod fotografijo kratko zapisal, pod njegovo objavo pa se je vsul plaz komentarjev. Zveste oboževalke so se spraševale, ali je njihov idol istospolno usmerjen, drugi pa so medtem Omarju čestitali, da se je končno opogumil in razkril, da je gej.
»Bravo za pogum! Že tako je težko včasih priti iz omare, v slovenskem prostoru je to sploh adijo pamet. Kapo dol,« je zapisala ena izmed njegovih sledilk, nekatere pa so dodale, da ne verjamejo, da bi Omar po vseh letih na glasbeni sceni šele zdaj razkril, da so mu všeč moški, in da so prepričane, da gre za sarkazem, saj naj bi ljudje ves čas namigovali na njegovo spolno usmerjenost. Omar jim v komentarjih ni odgovarjal, je pa pozneje objavil še eno fotografijo, na kateri ga poljubljata tako moški kot ženska. Omar pa je oboževalce povprašal, ali to pomeni, da je biseksualec.
Še ena tipično slovenska epizoda, ki razvnema razprave o dvoličnežih na naši sceni.
Ali je Omar Naber gej ali kar koli, me ne zanima; vem, da je pevec, in to dober; eden redkih! Se pa spomnim izjave (v neki drugi zgodbi) znane ljubljanske krznarke pred časom, ko je dejala: »Nekoga drugega sem vprašala, zakaj nosi jakno iz ovčjega usnja, če pa se je podpisal pod izjavo proti nošenju krzna. Priznal je, da zgolj zato, ker je hotel kolegici narediti uslugo …«
Primerov, takih in podobnih, iz našega vsakdana je veliko … Številni so v svojem dušebrižništvu nemalokrat še bolj dvolični kot sodniki. Z največjim zadovoljstvom namreč prepisujejo, citirajo tuji tisk, ko je denimo hollywoodski zvezdnik obtožen posilstva ali umora, ko se predozira rockerska ikona. Če pa se kaj podobnega zgodi domnevnim zvezdam našega neba, ti resnobneži in dušebrižniki nenadoma obrnejo ploščo in obmolknejo. In akterji takisto … Pi**e, pač!
Kar je seveda licemerje brez primere in lažna pieteta. Se bo končno javno le oglasil kak televizijec, urednik, voditelj in povedal nekaj na temo lastne istospolnosti? Ali pa igralci? Filmski in gledališki? Pa še kak estradnik povrhu? Da naše instagram zvezdulje in zvezduljniki na to temo radi blefirajo in zablefirajo, je javna skrivnost …
Pred časom sem v nekem nevezanem pogovoru omenil pred skoraj desetletjem izdani roman Grauženčas, v katerem Moški, junak Grauženčasa, spozna Gospodinjo, ki je s svojim možem nenadoma prestopila v »kasto novodobnih povzpetnikov in bogatašev«. Po spominu sem povzel, kako avtor popisuje, kako je Moški spoznal omenjeno Gospodinjo na eni od dobrodelnih zabav, na kateri se je popilo in požrlo desetkrat več, kot pa se je zbralo denarja za štipendije za siromašne študente. »Ti pizduni, ki so se dobro znašli okoli leta devetdeset, so obogateli čez noč. Pokradli in olastninili so, kar se je pač pokrasti dalo. Cel kup teh lokalnih političnih prašičev je bil že prej pri koritu, ko pa je prišla ta enkratna, velika priložnost, so jo pograbili z obema rokama. Jebalo se jim je prej in zdaj za domoljubje, novo državo, ki naj bi jo sanjali rodovi, oni so najprej poskrbeli zase,« je v romanu zapisal avtor Franjo Frančič.
Nekako hudo podobno je s tem na sceni. »Petolizniki, bojazljivci, ljudje brez lastne volje, prilizovalci, opravljivci, nestanovitneži, hinavci, silikonski joški in celulitične riti ... Takih v teh krajih ni malo,« je slišati in videti. A kaj ko nihče nima jajc tega povedati na glas!
»Bravo za pogum! Že tako je težko včasih priti iz omare, v slovenskem prostoru je to sploh adijo pamet. Kapo dol,« je zapisala ena izmed njegovih sledilk, nekatere pa so dodale, da ne verjamejo, da bi Omar po vseh letih na glasbeni sceni šele zdaj razkril, da so mu všeč moški, in da so prepričane, da gre za sarkazem, saj naj bi ljudje ves čas namigovali na njegovo spolno usmerjenost. Omar jim v komentarjih ni odgovarjal, je pa pozneje objavil še eno fotografijo, na kateri ga poljubljata tako moški kot ženska. Omar pa je oboževalce povprašal, ali to pomeni, da je biseksualec.
Še ena tipično slovenska epizoda, ki razvnema razprave o dvoličnežih na naši sceni.
Ali je Omar Naber gej ali kar koli, me ne zanima; vem, da je pevec, in to dober; eden redkih! Se pa spomnim izjave (v neki drugi zgodbi) znane ljubljanske krznarke pred časom, ko je dejala: »Nekoga drugega sem vprašala, zakaj nosi jakno iz ovčjega usnja, če pa se je podpisal pod izjavo proti nošenju krzna. Priznal je, da zgolj zato, ker je hotel kolegici narediti uslugo …«
Primerov, takih in podobnih, iz našega vsakdana je veliko … Številni so v svojem dušebrižništvu nemalokrat še bolj dvolični kot sodniki. Z največjim zadovoljstvom namreč prepisujejo, citirajo tuji tisk, ko je denimo hollywoodski zvezdnik obtožen posilstva ali umora, ko se predozira rockerska ikona. Če pa se kaj podobnega zgodi domnevnim zvezdam našega neba, ti resnobneži in dušebrižniki nenadoma obrnejo ploščo in obmolknejo. In akterji takisto … Pi**e, pač!
Kar je seveda licemerje brez primere in lažna pieteta. Se bo končno javno le oglasil kak televizijec, urednik, voditelj in povedal nekaj na temo lastne istospolnosti? Ali pa igralci? Filmski in gledališki? Pa še kak estradnik povrhu? Da naše instagram zvezdulje in zvezduljniki na to temo radi blefirajo in zablefirajo, je javna skrivnost …
Pred časom sem v nekem nevezanem pogovoru omenil pred skoraj desetletjem izdani roman Grauženčas, v katerem Moški, junak Grauženčasa, spozna Gospodinjo, ki je s svojim možem nenadoma prestopila v »kasto novodobnih povzpetnikov in bogatašev«. Po spominu sem povzel, kako avtor popisuje, kako je Moški spoznal omenjeno Gospodinjo na eni od dobrodelnih zabav, na kateri se je popilo in požrlo desetkrat več, kot pa se je zbralo denarja za štipendije za siromašne študente. »Ti pizduni, ki so se dobro znašli okoli leta devetdeset, so obogateli čez noč. Pokradli in olastninili so, kar se je pač pokrasti dalo. Cel kup teh lokalnih političnih prašičev je bil že prej pri koritu, ko pa je prišla ta enkratna, velika priložnost, so jo pograbili z obema rokama. Jebalo se jim je prej in zdaj za domoljubje, novo državo, ki naj bi jo sanjali rodovi, oni so najprej poskrbeli zase,« je v romanu zapisal avtor Franjo Frančič.
Nekako hudo podobno je s tem na sceni. »Petolizniki, bojazljivci, ljudje brez lastne volje, prilizovalci, opravljivci, nestanovitneži, hinavci, silikonski joški in celulitične riti ... Takih v teh krajih ni malo,« je slišati in videti. A kaj ko nihče nima jajc tega povedati na glas!
