NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Elite
Se mi pa dozdeva, da je vedno več kulture namenjene nekim domnevnim, samooklicanim elitam, ki so se razpasle na skoraj vseh področjih našega vsakdanjika.
Odpri galerijo
Beyonce in Jay-Z sta video posnela v Louvru.
Hrvaški komorni godalni orkester Zagrebški solisti letos praznuje 65 let delovanja. Glasbeniki so svojo umetniško pot začeli leta 1953 pod okriljem Radiotelevizije Zagreb, njihov prvi vodja in dirigent pa je bil sloviti violončelist Antonio Janigro. Od leta 1968 nastopajo brez dirigenta pod vodstvom različnih koncertnih mojstrov ali umetniških vodij, ansambel pa se je z velikimi uspehi dokazal na več kot 3500 koncertih v najprestižnejših dvoranah po vsem svetu. Člani so posneli že več kot 50 plošč, za svoje umetniško delovanje pa prejeli številne nagrade (nagrada Pabla Casalsa, mesta Zagreb, Vladimirja Nazorja). Zadnja leta so prejeli več nagrad porin (hrvaška glasbena nagrada) za najboljši hrvaški posnetek, prejeli pa so že porina za življenjsko delo. V 80. letih so imeli tudi najbolj prodajani album klasične glasbe v svetu. In, mimogrede, obožuje jih španska kraljeva družina.
Kakor koli; v teh dneh začenjajo proslavljanje svojega jubileja. Kako? Najprej na osrednji zagrebški tržnici Dolac, nato po nekaterih mestnih kavarnah, napovedali pa so tudi, da bodo odigrali nekaj pesmi v košarkarski dvorani Cibone. Vsi nastopi bodo brezplačni. »Resda nemalokrat igramo v razkošnih koncertnih dvoranah po svetu, pred kraljevskimi glavami, diplomati in drugimi elitami. Vendar je glasba tukaj in zdaj, ne želimo je oddaljevati od poslušalcev,« pojasnjujejo glasbeniki.
V enem najbolj obiskanih muzejev na svetu, pariškem Louvru, so lani zabeležili nov rekord obiskanosti, saj so našteli 10,2 milijona obiskovalcev. Uspeh med drugim pripisujejo zvezdniškemu paru Beyonce in Jay-Z-ju, ki je v prostorih muzeja posnel odmeven video Apeshit.
Direktor muzeja Jean-Luc Martinez je rekordni obisk pripisal tudi temu, da so muzej še bolj približali ljudem, obiskovalcem. Uspešnica Apeshit je na youtubu zabeležila 147 milijonov ogledov, v muzeju pa so priljubljenost skladbe prepoznali kot priložnost in pripravili tematsko turo, ki vključuje ogled 17 slik in kipov, ki se pojavljajo v šestminutnem videu – od marmornega kipa Nike Samotraške prek Mone Lize do portreta temnopolte ženske francoske umetnice Marie Benoist.
Za hip spet na Hrvaško. V Pulju se je pred dnevi pojavil ulični glasbenik – z Japonske. Kot je povedal, je obiskal že 43 držav in v vsaki na ulici igral glasbo sveta – za ljudi. »Naj ljudje spoznajo glasbo in v njej uživajo,« je dodal in igral naprej eno japonsko s svojega repertoarja.
Se mi pa dozdeva, da je – tako, na splošno – vedno manj kulture namenjene ljudem. Tako imenovanim navadnim, povprečnim ljudem. Slehernikom! Vse več pa nekim domnevnim, samooklicanim elitam, ki so se razpasle na skoraj vseh področjih našega vsakdanjika.
Elite na našem prostoru so vzniknile šele po Titovi smrti. »Prvi znak elit je bila nova samozavest, niti časa niti priložnosti pa ni bilo, da bi vzniknil pojem odgovornosti. V kratkem času se je namreč zgodilo ogromno, zato ni bilo pričakovati, da se bodo oblikovale odgovorne elite, ki bi nacijo popeljale kam drugam. Ta čas zatorej preživljamo obdobje, ki bi ga morali pred dvesto leti,« je pred časom zapisal nekdanji urednik na Delu Jure Apih.
Bržkone pa ni daleč od resnice trditev, da se naša kultura najraje oddaljuje od ljudi in se raje objema z domnevnim elitam. Drage vstopnice, drage vstopnine.
Primer iz neschengenskega Zagreba je več kot zanimiv. Zagrebški solisti, ki so stalni gostje na kraljevskih dvorih in v razkošnih koncertnih dvoranah po svetu, pa so tudi ugotovili, da poleg elit, takšnih ali drugačnih, obstajajo celo – kdo bi si mislil – običajni, navadni, povprečni sleherniki kulture!
Kakor koli; v teh dneh začenjajo proslavljanje svojega jubileja. Kako? Najprej na osrednji zagrebški tržnici Dolac, nato po nekaterih mestnih kavarnah, napovedali pa so tudi, da bodo odigrali nekaj pesmi v košarkarski dvorani Cibone. Vsi nastopi bodo brezplačni. »Resda nemalokrat igramo v razkošnih koncertnih dvoranah po svetu, pred kraljevskimi glavami, diplomati in drugimi elitami. Vendar je glasba tukaj in zdaj, ne želimo je oddaljevati od poslušalcev,« pojasnjujejo glasbeniki.
V enem najbolj obiskanih muzejev na svetu, pariškem Louvru, so lani zabeležili nov rekord obiskanosti, saj so našteli 10,2 milijona obiskovalcev. Uspeh med drugim pripisujejo zvezdniškemu paru Beyonce in Jay-Z-ju, ki je v prostorih muzeja posnel odmeven video Apeshit.
Direktor muzeja Jean-Luc Martinez je rekordni obisk pripisal tudi temu, da so muzej še bolj približali ljudem, obiskovalcem. Uspešnica Apeshit je na youtubu zabeležila 147 milijonov ogledov, v muzeju pa so priljubljenost skladbe prepoznali kot priložnost in pripravili tematsko turo, ki vključuje ogled 17 slik in kipov, ki se pojavljajo v šestminutnem videu – od marmornega kipa Nike Samotraške prek Mone Lize do portreta temnopolte ženske francoske umetnice Marie Benoist.
Za hip spet na Hrvaško. V Pulju se je pred dnevi pojavil ulični glasbenik – z Japonske. Kot je povedal, je obiskal že 43 držav in v vsaki na ulici igral glasbo sveta – za ljudi. »Naj ljudje spoznajo glasbo in v njej uživajo,« je dodal in igral naprej eno japonsko s svojega repertoarja.
Se mi pa dozdeva, da je – tako, na splošno – vedno manj kulture namenjene ljudem. Tako imenovanim navadnim, povprečnim ljudem. Slehernikom! Vse več pa nekim domnevnim, samooklicanim elitam, ki so se razpasle na skoraj vseh področjih našega vsakdanjika.
Elite na našem prostoru so vzniknile šele po Titovi smrti. »Prvi znak elit je bila nova samozavest, niti časa niti priložnosti pa ni bilo, da bi vzniknil pojem odgovornosti. V kratkem času se je namreč zgodilo ogromno, zato ni bilo pričakovati, da se bodo oblikovale odgovorne elite, ki bi nacijo popeljale kam drugam. Ta čas zatorej preživljamo obdobje, ki bi ga morali pred dvesto leti,« je pred časom zapisal nekdanji urednik na Delu Jure Apih.
Bržkone pa ni daleč od resnice trditev, da se naša kultura najraje oddaljuje od ljudi in se raje objema z domnevnim elitam. Drage vstopnice, drage vstopnine.
Primer iz neschengenskega Zagreba je več kot zanimiv. Zagrebški solisti, ki so stalni gostje na kraljevskih dvorih in v razkošnih koncertnih dvoranah po svetu, pa so tudi ugotovili, da poleg elit, takšnih ali drugačnih, obstajajo celo – kdo bi si mislil – običajni, navadni, povprečni sleherniki kulture!
