Kolumna Dejana Vodovnika: Gremo mi na sodišče

Da se glasba kar velikokrat znajde na sodiščih, ni preveč znano. Številni namreč še kar utopično menijo, da glasba in sodišče pač ne gresta skupaj. Pa gresta. In še kako!

Primerov ne manjka niti jih ne zmanjka! »Če bi glasbeniki vlagali tožbe zaradi vsega, kar se o njih govori, sliši ali natolcuje, bi bila sodišča prenapolnjena s tožbami zaradi razžalitev ali obrekovanja,« mi je dejal znanec, sicer pevec, ki spada v vrh slovenske estrade. In mu verjamem.

Pred leti je nekdanja novinarka Ana Lapuh (nekoč Jud) ostala brez odškodnine, ki jo je zahtevala od glasbenika Miha Guština, Siola in Telekoma Slovenije. Sodišče je namreč zavrnilo njen tožbeni zahtevek za plačilo 80.000 evrov odškodnine.
Glasbenik Miha Guštin se je na sodišču znašel zaradi svojega blogovskega zapisa Bolečina male Ane (Jud) na strani blogos.siol.net oktobra 2006. Judova oziroma Lapuhova, sicer avtorica dveh knjig, v katerih je popisala nekaj svoje zasebnosti, zaradi omenjanja nekaterih znanih imen pa se je že zagovarjala pred sodniki, se je tokrat sama zatekla na sodišče, ker je po njenem mnenju Guštinov tekst posegel v njeno zasebnost s sicer ne ravno prefinjenimi izrazi in zapisi o njenem (domnevnem) spolnem življenju.

Od Siola je najprej zahtevala umik spornega besedila, a neuspešno, saj so jo zavrnili s pojasnilom, češ da niso odgovorni za besedila na Blogosu (blogovski del Siolovega portala). Zato je Lapuhova vložila zahtevo za izdajo začasne odredbe. Ker ji je sodišče ugodilo, je moral Siol zapis vendarle umakniti skupaj s komentarji, Lapuhova pa je zoper Guština in Siol vložila tudi odškodninsko tožbo. Z njo je zahtevala kar 80.000 evrov z obrestmi, a je, kot rečeno, ostala brez odškodnine. Zanimiv primer glasbe na sodišču pa je primer ameriške skupine Train in našega zvezdnika Jana Plestenjaka. Skupina Train, večkratna dobitnica glasbenih nagrad grammy, je leta 2009 na svojem petem albumu Save Me, San Francisco objavila skladbo If It's Love. Pozorni slovenski poslušalci so hitro ugotovili, da je glasba v refrenu te skladbe enaka tisti v refrenu skladbe A veš iz leta 2008, ki jo poje Alya, napisal pa jo je priljubljeni slovenski glasbenik Jan Plestenjak. In prav najuspešnejši slovenski glasbenik se ni pustil; spustil se je v boj za avtorske pravice in to bitko uspešno dobil.

Skupina Train je namreč, da bi se izognila nadaljnjim pravnim postopkom, privolila v predlagano zunajsodno poravnavo zaradi domnevne kršitve avtorske pravice do uporabe glasbe refrena, potem ko je priznani ameriški muzikolog ugotovil, da je glasba refrenov skladb presenetljivo podobna, in to celo toliko, da bi podobnost lahko nastala kot rezultat kopiranja Plestenjakove pesmi. Jan je bil z odločitvijo več kot zadovoljen, izrazil pa je tudi upanje, da se kaj takega ne bo več dogajalo.

Zanimivo; v narodno-zabavni glasbi pa je domnevnih nepravilnosti, povezanih z avtorskimi pravicami, »skoraj nič«. Pa jih res ni? »Nisem povsem prepričan,« mi je zatrdil dobri poznavalec tega področja. Navsezadnje, če dobro prisluhneš glasbi, boš kaj hitro ugotovil, da so si skoraj vse pesmi hudo podobne … Me prav zanima, kaj bi odkrili, če bi se fajn zakopali v to sivo cono narodno-zabavne glasbe. Menda pa se v tem delu slovenske estrade dogaja še marsikaj drugega. Več kot 500 narodno-zabavnih skupin (večinoma s Štajerske) je pač ena velika družina. In ker vemo, kaj se vse dogaja v tri- ali štiričlanskih družinah, si lahko zgolj predstavljam, kako je v 500-članski družini, kjer vre zavist, obrekovanja so vsak dan na meniju, razžalitve takisto.