NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Himna in praskanje po jajcih
Zato je pravzaprav logično, da se vedno več ljudi, državljanov Slovenije, stalnih in tistih na začasnem prebivanju, ob igranju slovenske himne praska po jajcih in gleda v tla.
Odpri galerijo
FOTO: Igor Modic/Delo
Kitajska nogometna zveza je Brazilcu Diegu Tardelliju dodelila kazen prepovedi igranja na eni tekmi, ker se je igralec ekipe Shandong Luneng med predvajanjem himne praskal po obrazu in, kdo bi si mislil, gledal v tla.
Državni komunistični režim je lani sprejel zakon, ki strogo kaznuje ljudi, ki ne spoštujejo himne. O, ti, Bog, in moja Marija, koliko dela bi omenjeni režim imel v Sloveniji, podalpskem raju, kjer prebivalci ne spoštujejo sebe, kaj šele kake himne, ki so si jo izbrali državljani. Za himno, takrat še SR (Socialistične republike!) Slovenije, pa jo je potrdila skupščina Socialistične republike Slovenije 27. septembra 1989, kar pomeni, da bo prihodnje leto stara okroglih 29 let.
»Tardellijevo obnašanje je bilo do igranja himne nespoštljivo, kar je povzročilo sovražen socialni učinek,« so v izjavi za javnost zapisali pri kitajski nogometni zvezi.
Odločitev je nekatere navijače šokirala. »Dotikanje obraza je neprimerno vedenje? To je malo pretirano,« je nekdo zapisal na kitajsko družabno omrežje weibo.
Drugi pa so odločitev podprli. »Kaj je narobe z odločitvijo zveze? Ne glede na to, iz katere države prihajaš, bi moral pokazati spoštovanje do državne himne in zastave,« se je glasil drug zapis. Bi si to kdor koli upal zapisati tudi na račun kakega uvoženega polzvezdnika slovenskih športnih igrišč? Dvomim! Še pomisleki o osladnem dvigovanju lastnih otrok ob razglasitvah rezultatov ne pridejo v javnost, kaj šele, da bi kdaj obsodili nespoštovanje do državne himne ali do državnih simbolov.
Septembra lani je kitajski nacionalni ljudski kongres sprejel zakon proti norčevanju iz himne z najhujšo kaznijo 15 dni v zaporu, a so zakon že mesec dni zatem spremenili, tako da lahko zdaj nekdo zaradi nespoštovanja himne v zaporu preživi tudi do tri leta.
Predsednik Xi Jinping se močno zavzema za patriotizem v najbolj poseljeni državi na svetu. Zanimivo, tudi pri nas si nekateri to želijo, vendar se zdi, da si to želijo le v teoriji, v praksi pa je »praskanja« in »gledanja v tla« ob izvajanju slovenske himne vse več.
Pred časom sem bil navzoč na enem od nastopov Adija Smolarja, ki ga je najela Pivovarna Union ob obisku nekih otrok. Vse v redu in fajn. Potem pa se je začelo. Ko so otrokom postregli hrano (seveda je šlo za pivovarski golaž), se je oglasila tovarišica učiteljica in jim zaželela dober tek, Adija pa pozvala, naj kar nadaljuje igranje svojega repertoarja. Adi je ponorel, da tako pač ne gre, saj velja, da ko bo on igral, ga bodo otroci poslušali, ko bodo jedli, pa naj jedo … Nastalo je nekaj tišine, nato so otroci pojedli, ko so bile mize pospravljene, pa je Adi zaigral.
In otroci so se imeli fajn, Smolar pozneje tudi ni imel pripomb. Morda se je celo kdo od navzočih kar koli naučil o spoštovanju glasbe. Morda?
O izgubljenem spoštovanju se vprašam skoraj vsak dan (in tudi popoldne), ko poslušam o nespoštovanju predpisov in zakonov, tudi ustave menda, ter o tem, da Slovenija že dolgo ni več pravna država. Ne samo nespoštovanje prava. Nespoštovanje prav vsega vrednega in pomembnega se je zavleklo v vse pore našega življenja. Osnovno kakovost življenja, torej spoštovanje, smo po osamosvojitvi in uvedbi demokracije potisnili na obrobje. Mladi ne spoštujejo starejših, moški ne žensk, slednje vedno manj moške, učenci ne spoštujejo učiteljev in profesorjev, ti menda tudi učencev in dijakov ne, občani ne sodnikov, zdravnikov, županov, uspešnih ljudi na vseh področjih, od športa prek kulture do znanosti, navsezadnje tudi ne ljudi, ki nas vodijo. Očitno se pri nas spoštujeta le denar in moč, surovost in brezobzirnost ter nesramnost. In izigravanje predpisov in zakonov seveda.
Zabredli smo globoko in pri vsem tem se še čudimo, zakaj je tako. Vrtimo se v krogu, iz katerega ne zmoremo. Vrednota spoštovanja je že zdavnaj odšla po svoje in na svoje – v maloro. Navsezadnje ni spoštovanja v družinah, ožjih okoljih, šolah … V glasbi spoštujemo le tisto, kar ni naše, in če je od kod z Balkana, je sreča popolna! Zato je pravzaprav logično, da se vedno več ljudi, državljanov Slovenije, stalnih in tistih na začasnem prebivanju, ob igranju slovenske himne praska po jajcih in gleda v tla.
Državni komunistični režim je lani sprejel zakon, ki strogo kaznuje ljudi, ki ne spoštujejo himne. O, ti, Bog, in moja Marija, koliko dela bi omenjeni režim imel v Sloveniji, podalpskem raju, kjer prebivalci ne spoštujejo sebe, kaj šele kake himne, ki so si jo izbrali državljani. Za himno, takrat še SR (Socialistične republike!) Slovenije, pa jo je potrdila skupščina Socialistične republike Slovenije 27. septembra 1989, kar pomeni, da bo prihodnje leto stara okroglih 29 let.
»Tardellijevo obnašanje je bilo do igranja himne nespoštljivo, kar je povzročilo sovražen socialni učinek,« so v izjavi za javnost zapisali pri kitajski nogometni zvezi.
Odločitev je nekatere navijače šokirala. »Dotikanje obraza je neprimerno vedenje? To je malo pretirano,« je nekdo zapisal na kitajsko družabno omrežje weibo.
Drugi pa so odločitev podprli. »Kaj je narobe z odločitvijo zveze? Ne glede na to, iz katere države prihajaš, bi moral pokazati spoštovanje do državne himne in zastave,« se je glasil drug zapis. Bi si to kdor koli upal zapisati tudi na račun kakega uvoženega polzvezdnika slovenskih športnih igrišč? Dvomim! Še pomisleki o osladnem dvigovanju lastnih otrok ob razglasitvah rezultatov ne pridejo v javnost, kaj šele, da bi kdaj obsodili nespoštovanje do državne himne ali do državnih simbolov.
Septembra lani je kitajski nacionalni ljudski kongres sprejel zakon proti norčevanju iz himne z najhujšo kaznijo 15 dni v zaporu, a so zakon že mesec dni zatem spremenili, tako da lahko zdaj nekdo zaradi nespoštovanja himne v zaporu preživi tudi do tri leta.
Predsednik Xi Jinping se močno zavzema za patriotizem v najbolj poseljeni državi na svetu. Zanimivo, tudi pri nas si nekateri to želijo, vendar se zdi, da si to želijo le v teoriji, v praksi pa je »praskanja« in »gledanja v tla« ob izvajanju slovenske himne vse več.
Pred časom sem bil navzoč na enem od nastopov Adija Smolarja, ki ga je najela Pivovarna Union ob obisku nekih otrok. Vse v redu in fajn. Potem pa se je začelo. Ko so otrokom postregli hrano (seveda je šlo za pivovarski golaž), se je oglasila tovarišica učiteljica in jim zaželela dober tek, Adija pa pozvala, naj kar nadaljuje igranje svojega repertoarja. Adi je ponorel, da tako pač ne gre, saj velja, da ko bo on igral, ga bodo otroci poslušali, ko bodo jedli, pa naj jedo … Nastalo je nekaj tišine, nato so otroci pojedli, ko so bile mize pospravljene, pa je Adi zaigral.
In otroci so se imeli fajn, Smolar pozneje tudi ni imel pripomb. Morda se je celo kdo od navzočih kar koli naučil o spoštovanju glasbe. Morda?
O izgubljenem spoštovanju se vprašam skoraj vsak dan (in tudi popoldne), ko poslušam o nespoštovanju predpisov in zakonov, tudi ustave menda, ter o tem, da Slovenija že dolgo ni več pravna država. Ne samo nespoštovanje prava. Nespoštovanje prav vsega vrednega in pomembnega se je zavleklo v vse pore našega življenja. Osnovno kakovost življenja, torej spoštovanje, smo po osamosvojitvi in uvedbi demokracije potisnili na obrobje. Mladi ne spoštujejo starejših, moški ne žensk, slednje vedno manj moške, učenci ne spoštujejo učiteljev in profesorjev, ti menda tudi učencev in dijakov ne, občani ne sodnikov, zdravnikov, županov, uspešnih ljudi na vseh področjih, od športa prek kulture do znanosti, navsezadnje tudi ne ljudi, ki nas vodijo. Očitno se pri nas spoštujeta le denar in moč, surovost in brezobzirnost ter nesramnost. In izigravanje predpisov in zakonov seveda.
Zabredli smo globoko in pri vsem tem se še čudimo, zakaj je tako. Vrtimo se v krogu, iz katerega ne zmoremo. Vrednota spoštovanja je že zdavnaj odšla po svoje in na svoje – v maloro. Navsezadnje ni spoštovanja v družinah, ožjih okoljih, šolah … V glasbi spoštujemo le tisto, kar ni naše, in če je od kod z Balkana, je sreča popolna! Zato je pravzaprav logično, da se vedno več ljudi, državljanov Slovenije, stalnih in tistih na začasnem prebivanju, ob igranju slovenske himne praska po jajcih in gleda v tla.
