NA EKS
Kolumna Dejana Vodovnika: Jakob s Triglava, Ladko z Antarktike
Na vprašanje, kateri estradnik ima največ klikov na spletu, bi dobil odgovor prej kot na vprašanje, kateri slovenski operni pevec je pel tudi na Antarktiki.
Odpri galerijo
Če bi naredili prerez povprečnega občinstva, bi gotovo videli, da mora nič manj kakor 98 odstotkov ljudi (preostala dva sta gluha ali za rešetkami) poslušati glasbo v taki ali drugačni obliki najmanj 25 odstotkov svojega časa, ko so bolj ali manj budni. Samo 4,5 odstotka med tistimi 98 odstotki pa res hoče vedeti kaj več o glasbi ali se zanima za njeno mračno in zapleteno zgodovino.
Tudi pri nas, v našem podalpskem sprtem raju, se moramo bolj ali manj strinjati z ugotovitvijo pronicljivega Petra Gammonda iz njegovega Glasbenega blefsikona.
In prav zaradi tega, pa morebiti tudi zaradi koga med 4,5 odstotka tistih, ki si res želijo vedeti več, bi rad tokrat nekaj zabeležil o dveh velikanih, o katerih nemara ne vemo veliko ali pa smo bolj ali manj pozabili. Prvi je Jakob Aljaž, drugi pa Ladko Korošec.
Da je Jakob Aljaž močno vpet v svet planinstva, bržkone ve veliko ljudi. Tudi zgodbo o tem, kako je skladatelj, duhovnik in zavzeti planinec leta 1895 za 1 goldinar kupil vrh Triglava in tam postavil Triglavov oziroma Aljažev stolp, ki je cilindrične oblike in na vrhu Triglava daje zavetje planincem. Dejanje je v javnosti v naslednjih letih pomembno prispevalo k buditvi narodnega ponosa. Triglav je postajal simbol slovenstva in leta 1947, ko so ga umestili v grb tedanje republike Slovenije, je uradno postal državni simbol. No, 72 let pozneje to postajajo tudi poslanci! Odtlej stolp velja za glavni narodni simbol slovenstva, k čemur je ključno pripomogel prav skladatelj Aljaž. Kaj pa je »naredil« za glasbo, se mi zdi, ve bolj malo ljudi. Morda, kot bi dejal Gammond, tistih borih pet odstotkov, ki res hočejo vedeti kaj več o glasbi.
Da se je posvečal vokalni glasbi, s katero je opeval lepote slovenske narave in spodbujal narodna čustva, zaradi česar so številne njegove pesmi ponarodele, je že ena od zadev, ki bi jih morali vedeti vsi. Koliko nas ve, da gre prav Jakobu Aljažu posebna zasluga za to, da je postal Triglav nacionalni simbol slovenskega ljudstva? Prvi verz patriotske pesmi Oj, Triglav, moj dom pesnika Matije Zemljiča, ki jo je Aljaž uglasbil, je vgraviran v kovanec za 50 centov, od leta 2007 pa je pesem himna Slovenskega planinskega društva. Zanimivo, prav Aljaž je bil tisti, ki je z izdajo Slovenske pesmarice, ki poleg njegovih skladb vsebuje izbor najbolj znanih zborovskih skladb slovenskih skladateljev, pozitivno vplivala na formiranje pevskih zborov na podeželju, tako da se je slovenska umetna pesem lahko še učinkoviteje širila tudi med preprostejšim ljudstvom.
Zdaj pa s Triglava v Zagorje ob Savi. 24. septembra 2015, ob 95. obletnici rojstva in 20. obletnici smrti Ladka Korošca, znamenitega opernega basu, ki si je utrl pot do mednarodno odmevne operne kariere, ki se je iz ljubljanske, zagrebške in beograjske operne hiše razširila na svetovne odre, so v občini Zagorje postavili njegov kip pred Weinbergerjevo hišo. Taisti kip je bil do tedaj shranjen v sobi direktorja kulturnega centra Delavski dom Zagorje. Štiri leta in en mesec pozneje še stoji, me pa zanima, koliko se nas še spomni na opernega velikana … No, pa smo vnovič pri omenjenega 4,5 odstotka med tistimi 98 odstotki, ki nemara res hoče vedeti kaj več o glasbi ali se zanima za njeno mračno in zapleteno zgodovino. Ne glede na to, ali je šlo za slovite operne odre ali za »zgolj« skladatelja, zborovodjo, pevca in, da ne pozabim, duhovnika, ki je bolj kot po vsem tem znan po stolpu vrh Triglava.
Hm, bi si kar upal zatrditi, da bi na vprašanje, kateri balkanski ali slovenski estradnik ima največ klikov na spletu, dobil odgovor prej kot na vprašanje, kateri slovenski operni pevec je pel tudi na Antarktiki. Žal!
Tudi pri nas, v našem podalpskem sprtem raju, se moramo bolj ali manj strinjati z ugotovitvijo pronicljivega Petra Gammonda iz njegovega Glasbenega blefsikona.
In prav zaradi tega, pa morebiti tudi zaradi koga med 4,5 odstotka tistih, ki si res želijo vedeti več, bi rad tokrat nekaj zabeležil o dveh velikanih, o katerih nemara ne vemo veliko ali pa smo bolj ali manj pozabili. Prvi je Jakob Aljaž, drugi pa Ladko Korošec.
Da je Jakob Aljaž močno vpet v svet planinstva, bržkone ve veliko ljudi. Tudi zgodbo o tem, kako je skladatelj, duhovnik in zavzeti planinec leta 1895 za 1 goldinar kupil vrh Triglava in tam postavil Triglavov oziroma Aljažev stolp, ki je cilindrične oblike in na vrhu Triglava daje zavetje planincem. Dejanje je v javnosti v naslednjih letih pomembno prispevalo k buditvi narodnega ponosa. Triglav je postajal simbol slovenstva in leta 1947, ko so ga umestili v grb tedanje republike Slovenije, je uradno postal državni simbol. No, 72 let pozneje to postajajo tudi poslanci! Odtlej stolp velja za glavni narodni simbol slovenstva, k čemur je ključno pripomogel prav skladatelj Aljaž. Kaj pa je »naredil« za glasbo, se mi zdi, ve bolj malo ljudi. Morda, kot bi dejal Gammond, tistih borih pet odstotkov, ki res hočejo vedeti kaj več o glasbi.
Da se je posvečal vokalni glasbi, s katero je opeval lepote slovenske narave in spodbujal narodna čustva, zaradi česar so številne njegove pesmi ponarodele, je že ena od zadev, ki bi jih morali vedeti vsi. Koliko nas ve, da gre prav Jakobu Aljažu posebna zasluga za to, da je postal Triglav nacionalni simbol slovenskega ljudstva? Prvi verz patriotske pesmi Oj, Triglav, moj dom pesnika Matije Zemljiča, ki jo je Aljaž uglasbil, je vgraviran v kovanec za 50 centov, od leta 2007 pa je pesem himna Slovenskega planinskega društva. Zanimivo, prav Aljaž je bil tisti, ki je z izdajo Slovenske pesmarice, ki poleg njegovih skladb vsebuje izbor najbolj znanih zborovskih skladb slovenskih skladateljev, pozitivno vplivala na formiranje pevskih zborov na podeželju, tako da se je slovenska umetna pesem lahko še učinkoviteje širila tudi med preprostejšim ljudstvom.
Zdaj pa s Triglava v Zagorje ob Savi. 24. septembra 2015, ob 95. obletnici rojstva in 20. obletnici smrti Ladka Korošca, znamenitega opernega basu, ki si je utrl pot do mednarodno odmevne operne kariere, ki se je iz ljubljanske, zagrebške in beograjske operne hiše razširila na svetovne odre, so v občini Zagorje postavili njegov kip pred Weinbergerjevo hišo. Taisti kip je bil do tedaj shranjen v sobi direktorja kulturnega centra Delavski dom Zagorje. Štiri leta in en mesec pozneje še stoji, me pa zanima, koliko se nas še spomni na opernega velikana … No, pa smo vnovič pri omenjenega 4,5 odstotka med tistimi 98 odstotki, ki nemara res hoče vedeti kaj več o glasbi ali se zanima za njeno mračno in zapleteno zgodovino. Ne glede na to, ali je šlo za slovite operne odre ali za »zgolj« skladatelja, zborovodjo, pevca in, da ne pozabim, duhovnika, ki je bolj kot po vsem tem znan po stolpu vrh Triglava.
Hm, bi si kar upal zatrditi, da bi na vprašanje, kateri balkanski ali slovenski estradnik ima največ klikov na spletu, dobil odgovor prej kot na vprašanje, kateri slovenski operni pevec je pel tudi na Antarktiki. Žal!