Kolumna Dejana Vodovnika: Janez in njegov umazani prag

Slavni angleški romanopisec Charles Dickens je bil nekaj časa poročevalec v poslanski zbornici. Ko so mu njegovi romani prinesli slavo in blaginjo, je opustil skromni poklic in se posvetil samo leposlovju. Ob slovesu je dejal podpredsedniku: »Ne zamerite, a po mojem je tu edina koristna oseba tista starka, ki po končani seji pomete in zaklene zbornico.«


V minulih dveh stoletjih, ki nas ločita od Dickensovih časov v premogovem smogu in prahu dušeče se Anglije, se ni kaj pretirano spremenilo. Kaj pa pri nas? »Haha,« je bil odgovor znanca, s katerim sva minule dni kar nekajkrat rešetala vsakdanjik, ki nam prinaša veliko – svinjarije. »Res bi bilo nujno marsikaj pomesti; vendar ne pod preprogo,« je rekel glas na drugi strani žice.

Tudi Kreativni škrat je podobnega mnenja. Vsaj tako je razbrati iz sporočila, ki je te dni prišlo v moj elektronski poštni nabiralnik. Takole tokrat piše škrat:

»Vas se je namenila zadeve, ki bi jih po vaških zakonih in dogovorih moralo urejati pravo, urejati politično. Demokratično. S preglasovanjem večine vaščanov nad manjšino. In oglasi se vaščan Janez, ki je v primerjavi s Helmutom, Pierrom in Giovanijem majhen bajtar. Prizna, da je njegov prag neurejen, potreben metle, in pozove k skupinskemu urejanju vseh domačih pragov. Vaščani se začudijo. Prebudijo.

Kljub neurejenosti našega domačega praga vidim to kreativno provokacijo našega premierja kot smiselno. Predolgo smo čakali odločne besede, jasna stališča, tudi upor proti kolektivni zaspanosti ali samoumevni demokratičnosti demokracije. A s stavki našega premierja se bom poigral in vse skupaj postavil v kontekst neurejenega področja domače kreativnosti.

Strinjam se prvič;
'Tisti, ki smo del svojega življenja preživeli v totalitarnem režimu, vemo, da se odmik od realnosti začne takrat, ko se procesom ali institucijam nadene ime, ki odraža ravno nasprotno od bistva. 'Zaščita avtorskih pravic' pomeni začetek ukinjanja in kraje le teh, 'urad za intelektualno lastnino' postane urad za uničevanje in razprodajo tovrstne lastnine, kolektivno upravljanje pravic pa postane kolektivna kraja le teh. Poznamo take primere. Doma.

Strinjam se drugič;

'Lastniki pravic se že leta zatekajo k vladavini prava. Na sodišča. Zato, ker sta Slovenija in EU utemeljena na vladavini prava. Na ločenosti izvršne, zakonodajne in sodne oblasti. 'Vladavina prava' jasno določa, da o privatni lastnini odloča lastnik. Vladavina prava pomeni, da v primeru spora o lastnini odloča neodvisno sodišče. In ne večina organiziranih nelastnikov v kateri koli kolektivni organizaciji. Tudi to je demokratično politično odločanje, ki pa nima zveze s pravico. To je demokratična kraja!

Strinjam se tretjič;

'Zadnjih deset let smo priča kraji intelektualne lastnine, ki se je zgodila s pomočjo drastične zlorabe državnih institucij. Sodišča meljejo počasi. In dostikrat v nasprotju z zakoni, logiko, pravico. Zdi se, da se sodišča uklanjajo političnim interesom, ki pa so vse bolj kapitalski.'

Strinjam se četrtič;

'Prišli smo do najvišjih inštanc vladavine prava, a zgodilo se ni nič; ustavno sodišče je nekajkrat ugotovilo zlorabe, vendar šele potem, ko so bile pravice leta in leta kršene in ko posledic teh zlorab ni bilo več mogoče odpraviti. Opozarjali in dokazovali smo domačim, kakor tudi evropskim inštitucijam, uradom, politikom ... Nihče od njih ni reagiral niti z opozorilom. Celo več. Ključni akterji zlorab se praviloma vedno znajdejo na visokih položajih v institucijah RS ali EU.«

Če je red v EU bolj ali manj v rokah velikih igralcev, ima naša vlada metlo in smetišnico za čiščenje domačega praga izključno v svojih rokah. Predlagam temeljito pometanje pred domačimi durmi. Bodimo prvi in najboljši. Najnaprednejši. Potem lahko kljub svoji majhnosti povemo svoje mnenje. In naše besede bodo zvenele brez dvoma in nepremagljivo.
Kreativni škrat«

**
Prepričan sem, da ni kaj veliko za dodati. Vse bolj se zdi, da pri nas še tiste starke, ki je v angleški poslanski zbornici po končani seji pometala in zaklenila zbornico, nimamo.